Kljub vsem oviram bom v maju nastopil na mojem osmem DOS-u

Po pokvarjeni zimi, zelo malo treninga zaradi zlomljene rame in sredi vsakodnevnega obiskovanja terapij, ki naj bi mi povrnile normalno gibljivost leve rame, sem se odločil, da vendarle startam na Dirki okoli Slovenije v posamični konkurenci. V bistvu je odločitev padla že lansko leto, saj sva z Melyjem pometla s konkurenco dvojic, popravila rekord in večji izziv kot ponovitev vožnje v dvojicah mi predstavlja vprašanje ali se pri svojih letih še lahko kosam z “mladinci”, ki prihajajo za mano. Torej je bilo v tem trenutku treba le razmisliti o tem ali dovolj verjamem v to, da se bom uspel pripraviti v taki meri, da bi bil konkurenčen kljub poškodbi.

In ja, jaz verjamem v to! Marsikdo bo rekel, da moraš biti precej nor, da se pri treh mesecih izpada (normalnega) treninga upaš podati na tako težko preizkušnjo. Na to raje ne bi odgovarjal, ampak bolj kot za norost gre tu za zaupanje vase, vero v to da 29 let podlage vendarle nekaj šteje v ultra-kolesarstvu in pa trmoglavost, ki mi ni dala počivati tudi v trenutkih, ko bi se marsikdo raje zavlekel v zapeček in lizal svoje rane. Takole sem izgledal dobrih 14 dni po poškodbi, ko sem se lotil “enoročnih” voženj na trenažerju:



Začel sem s pol ure, pa uro in na koncu tudi do dve uri vrtenja pedal, tudi takrat ko je precej bolelo in nisem mogel migniti niti s prstom leve roke. Ja, tudi na Kanarskih otokih sem se znašel po svoje in po Scottovem treningu oddelal nekaj zase, predvsem za svoje živčke:



Kljub vsemu temu bi se težko odločil za nastop, če ne bi bilo odličnega nastop na 12-urni dirki v Sebringu (Florida), kjer sem dokazal da kljub pomanjkanju treninga še nisem za staro šaro. Vse kar rabim zdaj je dva meseca dobrih treningov, za odlične navijače ob trasi me sploh ne skrbi, za kakšnega pokrovitelja pa se tudi še najde prostor na dresu. ;)

Read 6152 times
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.