Odličen drugi na Race Across The Alps 2001

14.julij 2001

Ne morete si predstavljati kakšne probleme smo imeli po prejetem povabilu na Dirko preko Alp in odločitvi, da sprejmemo izziv. Začelo se je z “borbo za potne liste”. Z ženo Irmo sva namreč ostala brez potnih listov, uradno pa so nama pojasnili, da na izdajo čakaš štiri tedne (dva za čakanje na preklic v Uradnem listu in dva za izdajo novega potnega lista). Ker gre vendarle za pomembno mednarodno dirko, sva dobila potrdilo Kolesarske zveze Slovenije, napisala prošnjo in potem mrzlično čakala ali bosta potna lista prišla ob času. Bilo je “gusto”, Irma je namreč potni list dobil šele dan pred odhodom!

Zmeda se je nadaljevala s tem, da sva zaradi službenih dolžnosti ostala brez spremljevalne ekipe, ki naju je spremljala na Silberreiher Trophy. K sreči to ni bil velik problem, saj sva hitro našla tri druge prijatelje, ki so nama priskočili na pomoč. V pustolovščino z nama so se bili pripravljeni podati prijatelji Slavko Železen, Vanda Pagon in Ismet Ajdinovič.

Kot, da bi se vse zarotilo proti nam, smo dva dni pred odhodom ostali še brez obljubljenega kombija. Ta dan smo preživeli v iskanju kombija, najprej po rent-a-car podjetjih, ki pa imajo res idiotske cene (najnižja je bila 75.000 SIT za preko vikenda!). Vse je že kazalo, da bomo morali sodelovanje odpovedati, ko nam je pomagal kolesarski prijatelj Peter Vesel. Povezal me je s svojim prijateljem Borisom Peklenkom, ki se je brez obotavljanja odločil, da nam posodi kombi. V zahvalo sem se odločil, da na dirki vozim v dresu njegove rekreativne ekipe. Borisu še enkrat najlepša hvala!!

Pot v Avstrijo preko Italije je potekala brez problema, razen hude vročine. Prispeli smo pravočasno, se prijavili, opravil sem zdravniški pregled pred startom in na predstavitvi tekmovalcev požel nekaj nejevernih pogledov, ko sem napovedal, da pričakujem uvrstitev od prvega do petega mesta. Edini, ki me je jemal resno je bil Herbert Meneweger, ki me je tudi uvrstil med svoje favorite.

Dirka

Dirka se je zame začela odlično, nadaljevala katastrofalno, zaključek pa je bil spet po naših željah. Profesionalec Glomser je napadel takoj v vznožju Stelvia in kljub temu, da sem si želel pognati za njim sem se premagal in se prilagodil ostalim ultra-kolesarjem, ki pobegu sploh niso posvečali pozornosti. Tako je imel Gomser že na vrhu prelaza Stelvio (2.757 m nadmorske višine) precejšnjo prednost, meni pa je šlo odlično in sem na vrh prišel kot tretji. Na žalost so bili pogoji katastrofalni, saj smo na vzponu poleg dežja doživeli tudi točo in kakšen kilometer pod vrhom tudi snežni metež. Ko sem se na vrhu ustavil, sem bil moker do kože in tako premražen, da se nisem mogel sam preobleči.

S pomočjo ekipe sem se preoblekel od glave do pete, oblekel neoprenske galoše in rokavice, Gore-tex anorak in se podal na spust. Zaradi dolgega postanka sem izgubil precej mest, še več pa bi lahko izgubil, ko me je nekaj kilometrov niže nepreviden voznik avtomobila zrinil s ceste, ko sem ga prehiteval. Kje in kako bi se padec na tem mestu (2.000 m nadm.v.) končal raje niti ne razmišljam, zahvaljujem se Bogu, da sem se uspel obdržati na kolesu. Idiota, ki je to povzročil nisem uspel ujeti, saj mi je počila zračnica. Nekaj minut sem se tresel ob robu cestišča in čakal, da me ujame spremljevalna ekipa in mi zamenja sprednje kolo. Tukaj me je prehitelo še nekaj tekmecev.

Da stvar nikoli ni tako slaba, da se ne bi mogla še poslabšati, se je pokazalo v Bormiu, kjer smo zaradi neoznačenega križišča zgrešili traso in tako izgubili še nekaj minut. Ob iskanju prave ceste sem zelo, zelo resno razmišljal o odstopu. Pa k sreči ne za dolgo, čeprav naj omenim, da smo se kasneje izgubili še enkrat…

Pred vzponom na Mortirolo sem bil na 8. mestu s skoraj enournim zaostankom za Glomserjem. Tu je, po prevoženih 180 kilometrih, prenehalo deževati in malo pred vrhom se je celo pokazalo sonce. Pa ne, da bi mi to kaj prida pomagalo, ker je ta klanec res “ubijalski”. Če ne bi montiral prenosa 39-27, kot mi je svetoval Meneweger, ne bi privozil na vrh. Mortirolo je res dolg “le” 10 kilometrov, zato pa je naklon 14-18%, od tega je vsaj 5km 18% brez možnosti za predah. Mislim, da je večji del bolečin v kolenih, križu, hrbtu, rokah, vratu, povzročil ravno ta klanec.

Na vrhu sem se še drugič preoblekel od nog do glave, saj sem bil do kože premočen (tokrat ne od dežja, ampak od znoja). Prevozili smo že več kot 200 kilometrov, ko me je pred vzponom na Aprico ujel dvakratni zmagovalec Dirke preko Amerike Wolfgang Fasching, s katerim sva nato družno vozila nekje do sredine naslednjega klanca. Pogovor z njim mi je precej dvignil moralo, saj je rekel, da dirka ni niti na polovici in lahko še veliko narediš z vztrajno vožnjo.

Na Bermina Pass, klanec dolg kar 33 kilometrov (2.330 m) sem začel s prebojem na vrh. Fasching ni mogel več držati mojega tempa, do vrha pa sem prehitel tri tekmece. Tako sem bil na spustu že na četrtem mestu, za Glomserjem, Menewegerjem in Lindnerjem. Spust z Bermine je bil gotovo najlepši del dirke, svojih občutkov sploh ne morem opisati! Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da sem se počutil kot “The man on the mission” in, da se borim za zmago na tej nori dirki. Poleg tega mi je svetila luna, spust je prelep, cestišče odlično, ovinki pregledni (brez zaviranja!), pa tudi Slavko me je spremljal odlično. Mislim, da sem bil kar malo v transu! NORO!!

Na naslednji klanec (Albula Pass) sem prehitel še Menewegerja (Lindnerja sem že v dolini), ki me je spodbudil z besedami, da Glomser hitro izgublja prednost in mi zaželel, da ga ujamem in prehitim. Prednost je res hitro kopnela in je ob vznožju Stelvia s švicarske strani znašala le še dvajset minut (res malo glede na več kot 50 minut kolikor jih je imel po manj kot 200 kilometrih). Na žalost je tu tudi mene dohitel “The man with the hammer” in zadnja dva klanca sem komaj, komaj zvozil. K sreči sem imel dovolj prednosti za obranitev drugega mesta.

Končni rezultati so bili:

1.	Geritt Glomser (AUT)	22h 33min 20sec
2.	Marko Baloh (SLO)	23h 15min 13sec
3.	Herbert Meneweger (AUT)	23h 17min 49sec
4.	Wolfgang Fasching (AUT)	23h 29min 49sec
5.	Joumlrn Schwarzkopf (GER)	24h 19min 07sec

Še enkrat bi se rad zahvalil spremljevalni ekipi, ki so jo sestavljali žena Irma Baloh, Slavko Železen, Vanda Pagon in Ismet Ajdinovič. Thanks!

Več informacij ter rezultate dirke Race across the Alps dobite na naslovu: www.wassermann-radgiro.com