Silberreiher Trophy 2002 (08.-09.06.2002)
08.
julij 2002
Prvi
mojih ciljev sezone 2002 je bila 24-urna dirka Silberreiher
Trophy 2002. Dirka je potekala v kraju Gols na vzhodu Avstrije,
nekaj deset kilometrov naprej od Dunaja, blizu Slovaške
in Madžarske meje. Pripravljen sem bil zelo dobro, bogatejši
tudi za izkušnjo iz lanskega leta. Takrat sem v svojem "debiju"
na ekstremnih kolesarskih dirkah osvojil izvrstno drugo
mesto, ostal pa je malo grenak priokus, saj sem boj za zmago
izgubil zaradi svoje neizkušenosti (zaradi menjave kolesa
sem izgubil stik z vodilno skupino).
Pa
letos? Na startu ni bilo lanskega zmagovalca Herberta Menewegerja,
ki je zaključil svojo bogato kariero, zato pa so organizatorji
povabili aktualnega svetovnega rekorderja Piusa Achermanna
(Švica). Njegov rekord, dosežen na 24-urni dirki v Švici
(Schotz race) znaša kar 981,5 km. Na startu je bilo še nekaj
odličnih ekstremnih kolesarjev: Nemec Reinhard Schröder
(lani tretji na Silberreiher Trophy 2001), Čeh Jiři Salava
(češki državni rekorder v 24h kronometru)… Kljub temu sem
bil prepričan, da bova o zmagovalcu odločala svetovni rekorder
in jaz.
Seveda
na taki dirki ne gre brez dobre spremljevalne ekipe. Moja
je bila "one woman band", v osebi moje žene Irme.
In njena naloga? Skrbeti zame, predvsem za hrano in pijačo.
V startno-ciljnem prostoru me je vsak krog (44,6 km) založila
s hrano in bidoni. Vsak krog sem dobil najmanj en ali dva
bidona pijače (nekaj isotonične, nekaj karbohidratne in
nekaj navadne vode) torej sem v 24 urah spil okoli 14 litrov
tekočine. Ker sem vedel, da celih 24 ur ne bom preživel
le ob energetskih ploščicah (Twinlab IRONMAN, Corny), sem
jedel tudi sendviče s šunko ali pršutom, pa z marmelado
ali Nutelo ter sadje, Irma pa mi je spekla tudi gratinirane
makarone.
Načrt
je bil dirko izpeljati brez postankov. Lansko napako postanka
zvečer in menjave kolesa sem popravil tako, da sem imel
pripravljeno luč, ki sem jo lahko montiral kar med vožnjo.
Dirka
Na
startu se nas je zbralo 30 kolesarjev v 24-urni preizkušnji,
pa 49 kolesarjev na 12-urni dirki in še 18 "štafet"
(po štirje kolesarji so se izmenjavali vsak krog) v 24-urni
preizkušnji. Ob napadih ekip, ki so se kar vrstili, se je
število posameznikov vsak krog zmanjševalo. Že v 7. krogu,
torej po 300km sva v prvi skupini ostala le midva s Achermannom.
Kontakt z najboljšimi ekipami sva držala še do 14. kroga,
ko so napadle štiri ekipe, midva pa sva ostala v ozadju
s slabšimi. K težavnosti dirke je pripomoglo tudi slabo
vreme, saj je velik del noči deževalo. Kako izgleda kolesar
po večurni vožnji v dežju si lahko ogledate na fotografijah
posnetih po cilju.
Ko
sem (vsaj jaz) že razmišljal o ciljnem šprintu, naju je
v 20. krogu za en krog ujela skupina treh najhitrejših ekip.
Ker svetovni rekorder ni reagiral, sem sam priključil za
skupino. Seveda se je za mano pognal tudi on. Kljub močnemu
stranskemu vetru in visoki hitrosti skupinice, nama je uspelo
držati njihov tempo. Na nekaj pospeševanjih iz ovinkov sem
videl, da me je konkurent "spustil" za nekaj metrov
in se tako odločil, da moram prvi pripeljati v ovinek 250
metrov pred ciljem in tu začeti šprint to cilja. "Če
me bo do cilja prehitel, je pač boljši in si zasluži zmago",
sem si mislil. Zadnjih nekaj km sploh nisem gledal nazaj,
saj sem bil prepričan, da se mi je "prilepil"
na zadnje kolo. Približno 500 m pred ciljem je napadel član
češke ekipe, ki sem mu sledil. Brez pogledovanja nazaj sva
"priletela" v ovinek, tu pa na 53-13 in "gas
do daske". Glede na to, da je bil to šprint po prevoženih
892 km, sem bil kar šokiran nad svojo hitrostjo. Bil sem
namreč drugi od skupine, prehitel me je samo tekmovalec
češke ekipe. Že sem hotel začeti slavje, ko me je spiker
opozoril, da 24 ur še ni mimo in po pravilih lahko zaključiš
tisti krog, ki si ga začel pred potekom časa. Ozrl sem se
za Achermannom, tega pa ni bilo nikjer. Povedali so mi,
da je padel v zadnjem ovinku in počakati sem moral, ali
bo prešel ciljno črto pred iztekom časa. Ko se je približala
zadnja minute, je Achermann privozil skozi cilj, vzel torbo
s hrano in pijačo in nadaljeval vožnjo.
Seveda
sem se na kolo pognal tudi jaz (brez hrane in pijače) in
ga po dobrem kilometru tudi ujel. Tu mi je čestital za odlično
vožnjo in za zmago, hkrati pa dejal, da se bo odpeljal še
en krog. Imel sem občutek, da me želi prelisičiti. Poklical
sem Irmo, ki mi je čez nekaj minut pripeljala bidon s pijačo.
Po dobrih desetih kilometrih se je Achermann predal, obrnila
sva in se počasi vrnila proti cilju. Tu so naju pričakali
z začudenjem, saj so pričakovali, da bova prevozila cel
krog. Napovedovalec ob predstavitvi spremljevalnih ekip
ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl, da je bila moja
celotna (in nezamenljiva!!) ekipa moja žena Irma. Za primerjavo,
svetovni rekorder, drugo uvrščeni Pius Achermann, je imel
v ekipi kar 16 spremljevalcev! Brez nje me prav gotovo ne
bi bilo na vrhu zmagovalnih stopničk. HVALA!
Zahvala
gre tudi sponzorjem, ki so mi omogočili sodelovanje na dirki:
DEBITEL (telefonski pogovori),
GONSO (kolesarska oprema),
FUJI (kolo),
AEROSPOKE (obroči),
RUDY PROJECT (očala in čelada),
Pizzeria PINKI (del startnine),
KRO d.o.o. (del startnine),
VEB Company (servis),
Radio DUR (javljanje z dirke)
TUN DESIGN (internet domača stran).
Rezultati:
1.
MarkoBaloh (Slovenija) 892,0 km v casu 23h 57min 38sec
2. Pius Achermann (Švica) 892,0 km v casu 23h 58min 36sec
3. Reinhard Schröder (Nemčija) 802,8 km v casu 23h 57min
44sec