Silberreiher Trophy 2002 (08.-09.06.2002)

08. julij 2002

Prvi mojih ciljev sezone 2002 je bila 24-urna dirka Silberreiher Trophy 2002. Dirka je potekala v kraju Gols na vzhodu Avstrije, nekaj deset kilometrov naprej od Dunaja, blizu Slovaške in Madžarske meje. Pripravljen sem bil zelo dobro, bogatejši tudi za izkušnjo iz lanskega leta. Takrat sem v svojem "debiju" na ekstremnih kolesarskih dirkah osvojil izvrstno drugo mesto, ostal pa je malo grenak priokus, saj sem boj za zmago izgubil zaradi svoje neizkušenosti (zaradi menjave kolesa sem izgubil stik z vodilno skupino).

Pa letos? Na startu ni bilo lanskega zmagovalca Herberta Menewegerja, ki je zaključil svojo bogato kariero, zato pa so organizatorji povabili aktualnega svetovnega rekorderja Piusa Achermanna (Švica). Njegov rekord, dosežen na 24-urni dirki v Švici (Schotz race) znaša kar 981,5 km. Na startu je bilo še nekaj odličnih ekstremnih kolesarjev: Nemec Reinhard Schröder (lani tretji na Silberreiher Trophy 2001), Čeh Jiři Salava (češki državni rekorder v 24h kronometru)… Kljub temu sem bil prepričan, da bova o zmagovalcu odločala svetovni rekorder in jaz.

Seveda na taki dirki ne gre brez dobre spremljevalne ekipe. Moja je bila "one woman band", v osebi moje žene Irme. In njena naloga? Skrbeti zame, predvsem za hrano in pijačo. V startno-ciljnem prostoru me je vsak krog (44,6 km) založila s hrano in bidoni. Vsak krog sem dobil najmanj en ali dva bidona pijače (nekaj isotonične, nekaj karbohidratne in nekaj navadne vode) torej sem v 24 urah spil okoli 14 litrov tekočine. Ker sem vedel, da celih 24 ur ne bom preživel le ob energetskih ploščicah (Twinlab IRONMAN, Corny), sem jedel tudi sendviče s šunko ali pršutom, pa z marmelado ali Nutelo ter sadje, Irma pa mi je spekla tudi gratinirane makarone.

Načrt je bil dirko izpeljati brez postankov. Lansko napako postanka zvečer in menjave kolesa sem popravil tako, da sem imel pripravljeno luč, ki sem jo lahko montiral kar med vožnjo.

Dirka

Na startu se nas je zbralo 30 kolesarjev v 24-urni preizkušnji, pa 49 kolesarjev na 12-urni dirki in še 18 "štafet" (po štirje kolesarji so se izmenjavali vsak krog) v 24-urni preizkušnji. Ob napadih ekip, ki so se kar vrstili, se je število posameznikov vsak krog zmanjševalo. Že v 7. krogu, torej po 300km sva v prvi skupini ostala le midva s Achermannom. Kontakt z najboljšimi ekipami sva držala še do 14. kroga, ko so napadle štiri ekipe, midva pa sva ostala v ozadju s slabšimi. K težavnosti dirke je pripomoglo tudi slabo vreme, saj je velik del noči deževalo. Kako izgleda kolesar po večurni vožnji v dežju si lahko ogledate na fotografijah posnetih po cilju.

Ko sem (vsaj jaz) že razmišljal o ciljnem šprintu, naju je v 20. krogu za en krog ujela skupina treh najhitrejših ekip. Ker svetovni rekorder ni reagiral, sem sam priključil za skupino. Seveda se je za mano pognal tudi on. Kljub močnemu stranskemu vetru in visoki hitrosti skupinice, nama je uspelo držati njihov tempo. Na nekaj pospeševanjih iz ovinkov sem videl, da me je konkurent "spustil" za nekaj metrov in se tako odločil, da moram prvi pripeljati v ovinek 250 metrov pred ciljem in tu začeti šprint to cilja. "Če me bo do cilja prehitel, je pač boljši in si zasluži zmago", sem si mislil. Zadnjih nekaj km sploh nisem gledal nazaj, saj sem bil prepričan, da se mi je "prilepil" na zadnje kolo. Približno 500 m pred ciljem je napadel član češke ekipe, ki sem mu sledil. Brez pogledovanja nazaj sva "priletela" v ovinek, tu pa na 53-13 in "gas do daske". Glede na to, da je bil to šprint po prevoženih 892 km, sem bil kar šokiran nad svojo hitrostjo. Bil sem namreč drugi od skupine, prehitel me je samo tekmovalec češke ekipe. Že sem hotel začeti slavje, ko me je spiker opozoril, da 24 ur še ni mimo in po pravilih lahko zaključiš tisti krog, ki si ga začel pred potekom časa. Ozrl sem se za Achermannom, tega pa ni bilo nikjer. Povedali so mi, da je padel v zadnjem ovinku in počakati sem moral, ali bo prešel ciljno črto pred iztekom časa. Ko se je približala zadnja minute, je Achermann privozil skozi cilj, vzel torbo s hrano in pijačo in nadaljeval vožnjo.

Seveda sem se na kolo pognal tudi jaz (brez hrane in pijače) in ga po dobrem kilometru tudi ujel. Tu mi je čestital za odlično vožnjo in za zmago, hkrati pa dejal, da se bo odpeljal še en krog. Imel sem občutek, da me želi prelisičiti. Poklical sem Irmo, ki mi je čez nekaj minut pripeljala bidon s pijačo. Po dobrih desetih kilometrih se je Achermann predal, obrnila sva in se počasi vrnila proti cilju. Tu so naju pričakali z začudenjem, saj so pričakovali, da bova prevozila cel krog. Napovedovalec ob predstavitvi spremljevalnih ekip ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl, da je bila moja celotna (in nezamenljiva!!) ekipa moja žena Irma. Za primerjavo, svetovni rekorder, drugo uvrščeni Pius Achermann, je imel v ekipi kar 16 spremljevalcev! Brez nje me prav gotovo ne bi bilo na vrhu zmagovalnih stopničk. HVALA!

Zahvala gre tudi sponzorjem, ki so mi omogočili sodelovanje na dirki:
DEBITEL (telefonski pogovori),
GONSO (kolesarska oprema),
FUJI (kolo),
AEROSPOKE (obroči),
RUDY PROJECT (očala in čelada),
Pizzeria PINKI (del startnine),
KRO d.o.o. (del startnine),
VEB Company (servis),
Radio DUR (javljanje z dirke)
TUN DESIGN (internet domača stran).

Rezultati:
1. MarkoBaloh (Slovenija) 892,0 km v casu 23h 57min 38sec
2. Pius Achermann (Švica) 892,0 km v casu 23h 58min 36sec
3. Reinhard Schröder (Nemčija) 802,8 km v casu 23h 57min 44sec

 

e-Business Solution Company