Z Juretom sva dokazala pripravljenost na RAAM

24.julij 2002

Z Juretom Robičem bi se v letu 2003 rada pridružila Frediju Viragu, edinemu slovencu, ki se je do sedaj preizkusil na Dirki preko Amerike (Race across America = RAAM) in je letos osvojil izvrstno peto mesto. Da bi se kar najbolje pripravila na napore te dirke in hkrati prepričala potencialne pokroviteljev svoje sposobnosti, sva se udeležila najtežje vzdržljivostne dirke v Evropi - "Race across the Alps", ali kratko RATA. Ker sem lani osvojil drugo mesto za profesionalcem Gerritom Glomserjem, sem letos veljal za enega od favoritov, poleg Wolfganga Faschinga, trikratnega zmagovalca RAAM.a in še nekaterih povratnikov iz lanskega leta (Knaus, Lindner…).

Moji stalni in nepogrešljivi spremljevalki, ženi Irmi, se je kot član ekipe pridružil avstrijski prijatelj Herbert Meneweger, trikratni udeleženec RAAM.a in lanskoletni tretje uvrščeni na RATA. Za kontrolorja na dirki pa mi je organizator določil Reinharda Schröderja tako, da smo bili v ekipi prvo-, drugo- in tretje uvrščeni z 24-urne dirke Silberreiher Trophy 2001.

Takoj na začetku prvega vzpona na prelaz Stelvio je napadel avstrijec Paul Lindner. Sledil sem mu nekaj kilometrov, nato pa sem se odločil nadaljevati s svojim tempom in napasti kasneje, ko bo prišla do izraza moja vzdržljivost. Na vrh Stelvia z nadmorsko višino 2757 m smo prišli v tem vrstnem redu: 1. Lindner, 2. Baloh in 3. Robič. Tako je ostalo vse do Mortirola (208 km). Organizatorji so nas na spustu poslali (prve štiri kolesarje) v napačno smer. Vodilni Lindner je napako odkril po nekaj 100 metrih in se takoj vrnil na pravo pot. Jaz pa sem navodila organizatorja upošteval in nadaljeval pot, misleč, da so lansko traso spremenili. Tako sem prevozil 6 kilometrov v precej strm klanec, preden so me organizatorji ustavili in vrnili na pravo pot. Jure in četrto uvrščeni Francoz sta prevozila nekaj manj "viška". In posledice? Jure in Francoz sta se uspela vrniti takoj za zasledovalci in sta jih kmalu prehitela ter zasedla drugo in tretje mesto na dirki. Jaz pa sem s trdo prigaranega drugega mesta padel na dvanajsto mesto, moj zaostanek pa je z 15 minut narasel na skoraj 50 minut(!!) za vodilnim. Po posredovanju kontrolorja Schröderja je organizator priznal svojo napako in se odločil, da "izgubljenim" kolesarje odšteje čas od končnega rezultata - meni največ, kar 30 minut, Juretu 20 minut, Lindnerju pa 10 minut (??).

Energijo, ki bi jo potreboval za napad na vodilnega kolesarja, sem porabil za pridobivanje izgubljenega mesta. Do vrha najdaljšega vzpona na dirki, prelaza Bermina, dolgega 33 kilometrov, sem prehitel 9 kolesarjev in dohitel Jureta na 2. mestu. Na naslednjem prelazu Albula sem bil že na zanesljivem drugem mestu, do vrha prelaza Fluela pa sem zmanjšal zaostanek za vodilnim na 40 minut (če upoštevamo odbitek 30 minut, je bila razlika le še 10 minut!). Zaradi večurnega dežja in hudega mraza (na vrhu se je temperatura spustila na 3° C) sem na vrhu potreboval 20-minutni postanek (preoblačenje, ki ga ne bi zmogel brez pomoči ekipe - sem se preveč tresel). Priložnost za zmago je bila tako izgubljena, na drugo mesto pa se je z odlično vožnjo (in krajšim postankom) prebil Jure. Naslednji klanec je bil zame najtežji na dirki, saj me je dohitela utrujenost, posledica mojega nočnega "napada". Upoštevajoč moto prijatelja Herberta "Premikam se, torej grem naprej", sem stisnil zobe in nadaljeval v upanju, da se mi bo moč kmalu vrnila. To se je tudi zgodilo in v 16 kilometrov vzpona na prelaz Stelvio s švicarske strani sem izničil 15 minut prednosti, ki jih je imel Jure v vznožju. Slednji je tu padel v krizo, vendar je kljub temu zanesljivo ubranil tretje mesto.

Končni vrstni red je bil. 1. Paul Lindner (Avstrija), 2. Marko Baloh (SLO), 3. Jure Robič (SLO), 4. Marcel Knaus (Avs), 5. Franz Venier (Avs), 6. Wolfgang Fasching (Avs)…

Z Juretom sva z vožnjo in odličnim rezultatom dokazala, da sodiva v sam svetovni vrh ultra-kolesarstva in upravičeno pričakujeva vrhunske rezultate tudi na Dirki preko Amerike 2003.

 

Galerija fotk iz RATA 2002