.:: www.markobaloh.com ::.






















Zdravje,Alpe,treningi za PBP, Gardaland, Avtor: Marko, Datum: 03/08/07
Ne morem verjeti, da je julija ¬ĺe konec! Moj julij se je za√®el z obiskom pri specialistki pnevmologinji, ki ni ugotovila ni√® posebnega – plju√®a so bila BP, enako tudi UZ srca. Izgleda, da je na RATA ¬Ļlo »le« za malo huj¬Ļi astmati√®ni napad, kot bi me astma vsake toliko √®asa »brcnila v rit« in me spomnila, da sem ¬Ļe vedno astmatik.

Od zdravnice sem torej dobil zeleno lu√® za trening, pa sem vseeno bolj slabo treniral zaradi viroze. Ta me sicer ni polo√¶ila v posteljo, sem pa izka¬Ļljal kar nekaj sluzi, suh ka¬Ļelj pa me dra¬ĺi tudi danes. Klub temu sem testiral formo na dveh dirkah. Na Sori¬Ļko planino se mi je pavza precej poznala, saj nisem mogel priti niti med prvih 10 absolutno. Seveda tudi dan kasneje na Maratonu Alpe ni bilo idealno, sem bil pa kljub vsemu blizu odli√®ni uvrstitvi. Na Pavli√®evo sedlo sem namre√® pri¬Ļel le nekaj sekund za skupino Udovi√®a, ti so kasneje ujeli vse razen vodilne dvojice in se borili za 3. mesto. Jaz pa sem v Logarski dolini dobil 2 defekta in za name√®ek prerezal pla¬Ļ√® tako, da sem moral do cilja po skoraj prazni gumi, zra√®nica je namre√® pogledala skozi pla¬Ļ√®, √®e sem jo napumpal preve√®.


En teden kasneje sem upihnil 40. sve√®ko na torti, pa ni treba skrbeti – depresija me prav ni√® ne grabi. Prvi√® niti nimam √®asa, drugi√® dokler se na biciklu lahko kosam z pol mlaj¬Ļimi od sebe, mi ¬Ļe ni hudega, nenazadnje so pa tu otroci, ki me pomlajujejo (kadar mi ne delajo sivih las….
Nekateri kolesarski navdu¬Ļenci smo se tudi na ¬ĺur v Posavec odpravili kar s kolesi:



Evo ¬Ļe en ¬Ļport, pri katerem bi znal biti uspe¬Ļen:


Mega sveèka za MEGA rojstni dan:


Navkljub suhemu ka¬Ļlju, ki me ¬Ļe vedno dra¬ĺi, sem moral poja√®ati treninge, saj se dirka PARIZ-BREST-PARIZ hitro bli¬ĺa. 21.7. sem se pridru¬ĺil prijateljem iz KK TURBO M na kraljevski etapi Ljubljana-Idrija-Tolmin-Bovec-Vr¬Ļi√®-Zavr¬Ļnica, kjer mi je ¬Ļlo ¬ĺe zelo dobro. Na Vr¬Ļi√® se je sicer na¬Ļel mo√®nej¬Ļi od mene (Tr√®ek), druga√®e pa je bil trening odli√®en (230 km). V sredo 25.7. sem kilometra¬ĺo ¬Ļe malo podalj¬Ļal. Najprej smo se z nekaj prijatelji dogovorili za krog Lj-√ąrnivec-Pavli√®evo sedlo-Jezersko-Lj, po menjavi bidonov doma pa sem se priklju√®il ¬Ļe Dolski rundi. Letelo je kar fino, mene pa so malce √®udno gledali, ko sem se od Zagorja naprej potuhnil v zavetrje skupine. Kot vedno sem se prilagajal svojemu po√®utju in na dolgem treningu vzdr¬ĺljivosti mi res ni bilo treba delati anaerobnih intervalov… Na koncu sem se zmenil ¬Ļe za kratko regeneracijo z Irmo in Ergomo je pokazal 270 prevo¬ĺenih km in 2.580m vi¬Ļincev v 8 urah in 6 minutah vo¬ĺnje (povpre√®na 33,3km/h). Podalj¬Ļani vikend je bil namenje dru¬ĺini – odpeljali smo se na Lago di Garda in tam s prijatelji dru¬ĺino Per√®i√® pre¬ĺiveli nepozabni vikend. Seveda si s Toma¬ĺem nisva mogla kaj, da ne bi v soboto zgodaj zjutraj (start ob 5.20h) s kolesi obkro¬ĺila jezera – novih 145km na kontu.






√ąe bo le zdravje zdr¬ĺalo in ka¬Ļljanje potihnilo bo forma za PBP prava. ¬©e na par klancev ga pohodim in ¬Ļe dva dolga treninga (~ 300km) in to je to. Ja, kljub malemu zati¬Ļju pri dirkah, me mediji niso pozabili. V tedniku DRU¬ģINA je bil dne 19.7. lep √®lanek z naslovom »Najprej dru¬ĺina, potem kolo«, pripravlja se tudi √®lanek za ¬©tajerski tednik. Jaz pa poleg navijanja obratov za PBP razmi¬Ļljam tudi o projektih za sezono 2008…


Astma je pokazala zobe..., Avtor: Marko, Datum: 05/07/07
Tokrat se ne bom preve√® razpisal, prvi√®, ker imam bolj malo √®asa, drugi√® pa, ker spomini na RATA pa√® niso ni√® ble¬Ļ√®e√®i.

¬ģe sama priprava na dirko je bila bolj tako-tako, zaradi rane na zadnjici, ki mi je prepre√®evala trening. Sem se pa prakti√®no brez treninga udele¬ĺil Maratona Franje, kjer mi je ¬Ļlo (predvsem na Kladje) full dobro in zato sem bil pred dirko zmerni optimist. Dan pred dirko smo prispeli v Nauders, se udele¬ĺili sestanka ekip z organizatorji in tam raz√®istili nekaj detajlov o poteku dirke. Predvsem nas je (upravi√®eno, kot se je pokazalo kasneje) zanimalo, kako bo organizator kontroliral ali vsi kolesarji vozijo po predvideni trasi, ki je na dveh koncih imela mo¬ĺnost precej¬Ļnjega pokraj¬Ļanja proge (10-15km vsaki√®). Zatrdili so nam, da bo tam stalno kontrolor (oz. sodnik) in da goljufanje ne bo mogo√®e. Pomirjeni smo pove√®erjali porcijo ¬Ļpagetov in ker sem vedel, da me naslednji dan √®aka pre√®uta no√®, sem precej zgodaj legel spat.

Z navijaèi pred startom:


Na startu je vladala obi√®ajna nervoza, organizatorji so me pozabili dati med favorite (kar mi na√®eloma kar ustreza), se me je pa spomnil lanski zmagovalec Lindner, ki je zmagal tudi ob moji zadnji udele¬ĺbi leta 2002 (bil sem 2.), ki je pri¬Ļel do mene in mi povedal, da sem njegov glavni konkurent za zmago. Kot obi√®ajno je bil Lindner tisti, ki je pospe¬Ļil takoj v vzno¬ĺju Stelvia. Jaz sem malo potestiral noge in ga nekaj kilometrov sledil, vendar sem moral priznati, da je prehiter zame in sem ga spustil naprej. Nato sem nekje do polovice klanca vozil v skupini z Zellerjem, Fischerjem in ¬Ļe nekim Lichteinstajncem.

Prva polovica Stalvia v soncu:


Tule je vrh, ki nas je √®akal v de¬ĺju in celo malce to√®e:


Pa so ga tudi ti preve√® »¬ĺgali« in na vrh sem pri¬Ļel nekaj minut zadaj kot 5. Brez postanka sem zapel brezrokavnik in se spustil v Bormio. ¬ģe pred St Catarino sem ujel in prehitel Lichteinstajnca in Gavio prevozil v svojem tempu. Po dolini proti Aprici mi je full letelo, kakor tudi na Aprico, razen nekega dela na cesti, zaradi katerega sem se komaj prebil mimo kolone √®akajo√®ih avtov. Na spustu sem ujel Zellerja, s katerim sva se po ravnini (dokaj) slo¬ĺno menjala v vodstvu, ko sem v hupser skozi Tirano malce pospe¬Ļil, mi ni mogel slediti. Tu se je pokazalo, da sem res najbolje ocenil svoje mo√®i na prva klanca, saj so se ostali o√®itno preve√® zagnali in jih je zlagoma pobiralo.

Famozni MORTIROLO:


Na Mortirolo sem se kot vsi precej namatral, vendar sem razliko do vodilnih ¬Ļe zmanj¬Ļal. Ko sem pri¬Ļel na vrh je bil drugouvr¬Ļ√®eni Fischer ¬Ļe tam, vendar sem po obla√®enju za no√® startal v dolino kakih 5 minut za njim. Na vzponu na Bermina Pass (32km dol¬ĺine) je za√®elo de¬ĺevati, tako da sem si moral oble√®i de¬ĺno palerino in precej zmrznjen sem pri¬Ļel na vrh (predvsem me je zeblo v prste na rokah in nogah). Lindner se je ravno za√®el spu¬Ļ√®ati, tako da sem oblekel le Gore Tex palerino in zamenjal galo¬Ļe ter rokavice in se spustil za njim. ¬ģe po nekaj kilometrih sem ga presenetljivo prehitel, saj se je spu¬Ļ√®al res po pol¬ĺje. Tako je bil pred mano le ¬Ļe Fischer in prepri√®an sem bil, da ga bom prej ali slej ujel.

De¬ĺevna no√®:


Na ¬ĺalost se moje noge niso strinjale z mano In iz nam neznanega razloga sem kar vidno za√®el popu¬Ļ√®ati. Na spustu z Albula Pass me je, ko sem stal na rde√®em semaforju s polno hitrostjo prehitel Nagel (sodniki??) in me je precej razjezil, tako da sem se pognal za njim in ga dr¬ĺal na kraj¬Ļi razdalji, ko je mimo priletel ¬Ļe motor z rezervnimi feltnami in se precej o√®itno vozil ob njemu oz. kar pred njim. Pa to ¬Ļe ni bilo dovolj, na nekem ovinku sta mi izginila izpred o√®i in k sre√®i sem pogledal nazaj desno in videl motor, kako se oddaljuje (seveda za kolesarjem) po napa√®ni cesti. Ustavil sem svojo ekipo in sredi ceste smo za√®eli razglabljati ali iti po pravi poti ali iti za njima (to je bila namre√® ravno ena od prej omenjenih bli¬ĺnjic). Odlo√®ili smo se za edino pravilno varianto, da dirko nadaljujemo po¬Ļteno. Na ¬ĺalost mi je dogodek ¬Ļe malo zbil moralo in ko mi je ob pribli¬ĺevanju Davosu mimo priletel ¬Ļe Strasser, ki je prav za√®udeno pogledal zakaj se vozim tako po√®asi, sem se nekako sprijaznil, da to pa√® ni moja no√®. ¬©e vedno sem bil na 4. mestu in upal sem, da bo kriza pa√® minila in bom morda ¬Ļe koga prehitel nazaj.

Lovljenje sape in moralna pomoè ekipe na Ofen Pass:


Na ¬ĺalost se je stanje le ¬Ļe poslab¬Ļevalo, na Fluela Pass sem komaj komaj prilezel in tu so fantje ¬ĺe opazili, da z mojim dihanjem nekaj ni v redu, saj sem dihal kratko in sunkovito, kot »na ¬Ļkrge« bi rekli kolesarji, ampak tokrat dobesedno. Po spustu me je na Ofen Pass prehitel ¬Ļe Zeller, jaz pa sem ¬Ļe vedno grizel in o odstopu sploh ni bilo govora. Sem pa moral nekaj 100m pred vrhom ustavili, ulegel sem se na balanco in kar nekaj √®asa lovil sapo, da sem vzpon sploh lahko nadaljeval. Ob√®utek povsem enak kot leta 2005 na RAAMu ob vzponu na Wolf Creek Pass (3.400m vi¬Ļine), ko sem se ravno tako moral ustaviti dvakrat in tudi takrat nisem vedel zakaj, dokler niso (po prevo¬ĺenih nadaljnjih 1000km) v bolnici ugotovili, da sem dihal le na eno √®etrtino plju√® – ena cela polovica in polovica druge sta bili povsem »zabasani« oz. nerabni zaradi plju√®nice. Ampak mi nekako ¬Ļe vedno nismo povezali z mojo astmo, saj sem redno vzel svoje odmerke zdravil tako pred dirko kot med dirko samo. Ob za√®etku vzpona na Umbrail Pass (Stelvio s ¬Ļvicarske strani) sem poskusil ¬Ļe z Ventolinom, vendar tudi to ni pomagalo. Bilo je prav neverjetno, pedala sem komajda lahko obra√®al, pa tudi s tako pol¬ĺjo hitrostjo(~6km/h) sem se moral vsakih 300-400m ustaviti, da nalovim zraka. Jaz o odstopu ¬Ļe vedno nisem hotel niti sli¬Ļati, ko je intervenirala vi¬Ļja instanca. Po√®ila mi je ¬Ļpica zadnjega kolesa in med √®akanjem na menjavo sem se usedel na stol. Fantje so me za√®eli obzirno prepri√®evati, da nadaljevanje nima smisla, ko sem izka¬Ļljal precej veliko krvavo kepico. To je pa zresnilo tudi mene, saj sem vedel, da me √®aka ¬Ļe vzpon na 2.770m visoki Stelvio in vpra¬Ļanje je kako bi moja plju√®a reagirala na tako vi¬Ļino. Z zdravjem se pa√® ni igrati in za tisto 6. ali 7. mesto res ni bilo vredno tvegati. S precej slabo vestjo (tudi zaradi sebe, ¬Ļe bolj pa zaradi fantov v ekipi, ki so svoje delo opravili ODLI√ąNO) sem se spravil v avto, obrnili smo in se po kraj¬Ļi poti odpravili v Nauders, kjer me je √®akala Irma z otroki. Na ¬ĺalost jim tokrat ni uspelo videti uspe¬Ļnega zaklju√®ka dirke, ampak odlo√®ili smo se pravilno, za dokazovanje pa bodo ¬Ļe druge dirke…

Z zadnjimi atomi moèi (ali bi moral reèi pljuè?) na Umbrail:


Zaradi precej zaskrbljujo√®ega stanja na dirki se bom dal detaljno pregledati preden se lotim kake ve√®je dirke. Na ¬ĺalost po dveh tednih ¬Ļe vedno √®akam na pregled pri specialistu pulmologu, ampak tudi to bom do√®akal in upam, da bomo pri¬Ļli do dna temu kaj se je dogajalo na RATI. Zaradi trenutnega stanja in netreniranja bom verjetno presko√®il Evropsko prvenstvo v 24-urni vo¬ĺnji in se poskusil dobro pripraviti na zadnjo preizku¬Ļnjo sezone dirko PARIZ-BREST-PARIZ konec avgusta.


Odstop zaradi zdravstvenih tezav, Avtor: Marko, Datum: 24/06/07
Na kratko se javljam iz Avstrije (zato manjkajo kljukice na c,s,z ), kjer smo ostali na obisku pri prijatelju Herbertu Menewegerju, daljse porocilo sledi v prihodnjih dneh. Dirko sem zacel kot je treba, z nekaj rezerve na prvih klancih, do Bermina Pass sem se prebil na 2. mesto (na spustu sem prehitel Lindnerja) in bil pripravljen, da napadem tudi vodilnega Fischerja. Na vzponu proti Davosu pa noge niso bile vec prave, najprej me je prehitel Nagel, cez nekaj km se Strasser. Na Fluela pass sem se komaj privlekel, na Offen Pass me je prehitel se Zeller. Jaz sem pa imel ze velike tezave ne le z nogami, ampak tudi z dihanjem, pred vrhom sem se moral celo ustavili, saj nisem mogel vec obrniti pedal. Seveda odstop zame ni prisel v postev, zato sem se zagrizel tudi v Stelvio (s svicarske strani). Ampak zadeva je bila obsojena na propad, saj sem se moral ustaviti vsakih nekaj 100m, da pridem do sape, pedala sem z veliko tezavo obracal z 6km/h. Ko mi je pocila spica in sem se moral usesti, medtem ko so fantje menjali feltno, smo ugotovili, da celo v mirovanju ne pridem do sape. Piko na i je postavila kepica krvi, ki sem jo izkasljal. Ceprav sem bil se vedno na 5. mestu je bila edina normalna odlicitev, da dirko prekinemo. Najbolj mi je zal zaradi fantov iz ekipe, ki so odlicno opravili svoj del posla, zal tokrat jaz nisem mogel opraviti svojega dela.

Hvala PRIMOZU STRANCARJU, MATICU SMONU in ROMANU DIJANOSICU! Bili ste ekipa kakrsno si lahko ultra-kolesar samo zeli...


DIRKA PREKO ALP 2007, Avtor: Marko, Datum: 21/06/07
Na kratko o RATA: to je 7. izdaja dirke, jaz sem jo ¬ĺe vozil na za√®etku ultra-kariere, leta 2001 in 2002 sem bil obakrat drugi. Pozneje zaradi RAAMov nisem ve√® vozil. Letos sem imel cilj seveda zmagati, dirka GLocknerMan pa je ¬ĺal pokazala, da moja pripravljenost za vo¬ĺnjo v klanec le ni na nivoju, kot sem si ¬ĺelel. Zato tokrat v dirko ne vstopam kot veliki favorit, bom pa seveda dal vse od sebe, da drago prodam svojo ko¬ĺo in izbolj¬Ļam svoj √®as izpred petih let, ki je bil 23 ur in 20 minut (v 2002 je zmagal Lindner, jaz sem bil 2., Robi√® pa 3., verjamete ali pa ne). Favoriti so Paul Lindner, dvakratni zmagovalec (2002 in 2006), Cristoph Strasser, zmagovalec GlocknerMana (oba Avstrija) in drugouvr¬Ļ√®eni iz 2004 in 2005 Samuel Nagel (¬©vica).

Dirka je dolga 540 km in ima 12.700m vi¬Ļinske razlike, gre preko 12 prelazov:
RESCHEN PASS, STELVIO, GAVIA, APRICA, MORTIROLO, ¬Ļe 1x APRICA, BERMINA PASS, ALBULA PASS, FLUELA PASS, UMBRAIL PASS, STELVIO, RESCHEN PASS.

Veè o dirki na: DIRKA PREKO ALP


Poroèilo z dirke GlocknerMan 2007, Avtor: Marko, Datum: 12/06/07
Je ¬ĺe √®as, da napi¬Ļem kako vrstico o dirki GlocknerMan. Za√®eti moram s tem, da sem bil pred dirko (preve√®) prepri√®an v svojo zmago – od poznanih kolesarjev sem Strasserja na DOS premagal za kakih 5 ur, Ratschoba pa na Kraftwerk Trophy 24h za kakih 100km. In sem pa√® mislil, tole je pa »moja« dirka. Sanja svinja o koruzi… Pri tako dolgih dirkah je pa√® toliko faktorjev, ki lahko vplivajo na rezultat, da ne more¬Ļ nikoli re√®i gotovo bom zmagal. Sploh pa ne, ker je bila to dirka in ne posami√®ni kronometer, torej je bilo treba znati tudi taktizirati. Pa ne, da jaz ne bi znal, saj imam dovolj izku¬Ļenj, ampak sem bil pa√® preve√® »ziher« vase in sem pozabil na taktiko…

Na startu:


Za√®elo se je pa prav po na√®rtih, na prvi klanec se nas je odcepilo 11 kolesarjev, tudi vsi favoriti in smo ga zelo slo¬ĺno pi√®ili po de¬ĺju proti Sobothu. Ta mrcina od klanca (na poti nazaj grede mi je pokazal zobe) je z one strani bolj √®love¬Ļki, dosti dalj¬Ļi in nekako po stopni√®kah se vzpenja, pa malo spusti, pa spet gor, itd. In tako nas je na vsaki stopni√®ki ostajalo manj, na zadnjih strmih 3 km pa smo ostali Ratschob, Strasser in jaz. Jaz sem se moral gor ustaviti in podmazati verigo, ki mi je ¬ĺe zelo ¬Ļkripala, tako da me je ujel eden od Turnowskyh in skupaj sva pi√®ila dol. In sva vodilna hotela ujeti iz Lavamunda ven, ko mi Andrej po radiu pove, da sta naju ujela dva, eden od njiju je Strasser. Jaz mu pametno povem, da je Strasser spredaj, dam smeno in mimo prileti – Strasser! In re√®e: »Wrong turn!« oz. »Narobe sva zavila!«. Pa smo ga mahnili proti ¬ģelezni kapli v ¬Ļtiri. Na Scheiddasattel sem pa jaz poskusil malo testirati formo drugih, na moje presene√®enje je odpadel le Turnowsky, Strasser je zaostal za nekaj 10m, Ratschob me je pa kar prestra¬Ļil, ker je proti vrhu nekajkrat potegnil tako, da je dal tudi meni dihati na ¬Ļkrge.

Ratschob, Strasser in jaz ponoèi:

foto: Igor Vidic

V glavnem od tu naprej smo ¬Ļli naprej skupaj, zelo slo¬ĺno, klancev do prihoda na »Glockner krog« ni bilo, se je pa proga ves √®as vzpenjala, pa ¬Ļe precej kontra vetra smo imeli. Kljub temu smo na krog (po 320km) pri¬Ļli s povpre√®no hitrostjo 52,5 km/h! Po kratkem postanku smo nadaljevali na prvi prelaz(ek) in kmalu potem na Felbertauern. Vozili smo ¬Ļe vedno zelo slo¬ĺno. Skozi tunel so nas prepeljali z avti, na drugi strani smo se po√®akali. Pri vseh postankih sem bil jaz dale√® najhitrej¬Ļi in sem izgubljal kar nekaj √®asa √®akajo√® in zato sem si mislil, da bi mi bila ¬ĺe ena minuta na vrhu Grossglocknerja (v bistvu Hochtor Pass – 2504m nadm.vi¬Ļine) dovolj, da me ne ujameta ve√®. Tako sem napadel takoj ob vzno¬ĺju in si takoj privozil kako minuto in pol prednosti. Od cestninske postaje navzgor pa sem za√®util, da mi le leti ve√® prav dobro in to se je izkazalo za resni√®no, ko me je nekje na sredini klanca ujel Strasser. Fant me je tu in pozneje pri drugem vzponu na isti klanec kar malce prestra¬Ļil, saj me je v drugo pustil zadaj kar za kake 4 minute.

Drugiè na Grossglockner:

foto: Andrej Petroviè

Ampak, samozavestni jaz sem ¬Ļe vedno mislil, da sem izku¬Ļenej¬Ļi in bolj utrjen in me bo na koncu manj zmanjkalo kot njega in sem ga po ravnini vlekel kot nor. Moram povedati tudi, da sva vedela, da je v igri rekord in Strasser je nekje sli¬Ļal, da se za tega dobi nagrada 1.000€. Pa sva ga veselo gonila, jaz ¬Ļe toliko bolj, ker sem ga v nekaj kraj¬Ļih ¬Ļpic spet pustil zadaj (in ga seveda po√®akal – stupido!).

S Strasserjem drugo popoldne:

Foto: Andrej Petroviè

Na ¬ĺalost mi je tam, kjer se je prava dirka za√®ela, torej na Soboth, noge kar "odsekalo", junior je pa peljal svoj tempo. Jaz sem npr. rabil za vzpon kar 25minut ve√® kot pred tednom, ko sem ¬Ļel na treningu gor kar zmerno (sploh ne do dile). Strasser me gor seveda ni po√®akal, ker se mu je ¬Ļlo za rekord, jaz pa sem imel kar precej te¬ĺav s "praznimi" nogami, ¬Ļe ene par "hupserjev" po 17%, bole√®imi podplati, tazadnjo in kakih 10-15km ve√® od predvidenih zaradi slabega vodi√®a.

Tola¬ĺim se lahko, da sem odpeljal res (takti√®no) slabo dirko in kljub temu dosegel generalno drugo mesto in prvo mesto v skupini nad 30 let. Torej sploh ne tako tragi√®no slab rezultat, glede na to, da sem imel res enega tistih ZELO slabih dni, Strasser je imel pa√® zelo dobrega. In zato sem mu iskreno √®estital na koncu, ker je res odli√®no odpeljal in izgleda, da iz fanta ¬Ļe nekaj bo...

Na cilju:

Foto: Zlatko Drofenik

Aja, ¬Ļe ¬ĺalostni oz. bole√®i epilog – izkazalo se je, da bole√®ine v tazadnji niso tako nedol¬ĺne, saj se je rana inficirala in po petih dnevih ¬Ļe vedno ne morem sesti na bicikl. Pa sem hotel odpovedati RATA (Race across the Alps), ker je vpra¬Ļanje ali bom sploh lahko kaj treniral do starta 21. junija, ampak organizator pravi da je prepozno za vrnitev startnine!? 400€ jim pa tudi ne bom pustil kar tako, ne? Odlo√®it se bo treba v enem tednu, v vsakem primeru pa bom (√®e bom) ¬Ļel na to dirko z veliko manj¬Ļimi ambicijami in upajo√®, da bo tazadnja zdr¬ĺala…


KONEC, Avtor: Irma, Datum: 09/06/07
Marko je ob pribli¬ĺno ob dveh kon√®no pri¬Ļel na cilj! √ąe so fer, bi mu morali upo¬Ļtevati izgubljeni √®as. Bomo videli! Bolj to√®ne podatke pa jutri.

Mare v prihodu na cilj

Foto: ZZZ

Strasser in Marko

Foto: ZZZ


SAJ NI RES? PA JE!, Avtor: Irma, Datum: 09/06/07
Zdaj na koncu, pa so organizatorji poskrbeli, da bo Marko naredil ¬Ļe kak¬Ļen kilometer za povrh. Smo v rubriki, saj ni res, pa je. Zadnje kilometre ima Marko spremstvo organizatorja, ki mu naj bi olaj¬Ļal pot do cilja, saj je v potni knjigi zelo slabo ozna√®eno. Vendar √®lovek ¬Ļe sam ne ve kam mora iti. V bistvu se ¬ĺe ene pol ure lovijo pa i¬Ļ√®ejo. Andrej pravi, da bi sami bili ¬ĺe zdavnaj v cilju. Zdaj so ¬ĺe spet obrnili in naj bi bili na pravi poti. Vozijo pa se po enih stezicah, sredi no√®i ni√® ne vidijo, tako da dobro da je imel toliko prednosti pred zasledovalci. Verjetno prvouvr¬Ļ√®eni ni imel te¬ĺav s tem, saj je zdaj ¬ĺe eno uro v cilju.


Cilj ¬ĺe na obzorju, Avtor: Irma, Datum: 08/06/07
Marko se bli¬ĺa cilju, saj ima do tam ¬Ļe 32km. Na 13.√®asovni postaji je bil ob 23:45 in ima 35 minut zaostanka. Strasser si je prednost privozil na zadnjem ve√®jem vzponu in jo ¬Ļe pove√®uje in kot ka¬ĺe jo bo obdr¬ĺal do konca.


Strani Novic: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34

SPONZORJI













Opremljevalci



















Prijateljska stran

Medijski pokrovitelji




Raam 2003 :: Novice :: Biografija :: Doseĺki :: Povezave :: Sponzorji
NewsLetter :: Knjiga Gostov :: Kontakt
© 2003 MarkoBaloh.com