Kot otrok in najstnik sem bil bolj “anti-talent” za šport, čeprav sem poskusil marsikaj od gimnastike, preko nogometa, namiznega tenisa in karateja. Astma, za katero sem zbolel kot otrok, me nikoli ni odvrnila od ukvarjanja s športom. Pravzaprav sem prepričan, da je prav šport v veliki meri odpravil oz. vsaj omilil simptome te bolezni.

Precej pozno, pri 18 letih, sem začel dirkati s kolesom. Kolesarstvo je sicer najtežji, zame pa tudi najlepši šport na svetu. Skoraj polovico življenja sem živel le za kolesarstvo in rade volje priznam, da bom posledice vedno čutil. V mislih nimam raznih “značk” po kolenih, komolcih in raznih drugih delih telesa, saj sem delčke svoje kože pustil na cestah ne le po Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Nemčiji, Italiji in celo na Karibih (Guadeloupe). Priznam, da sem zasvojen s kolesarstvom. Gre za neko obliko odvisnosti, saj brez kolesa enostavno ne morem. Po nekaj dnevih brez kolesa postanem razdražljiv, depresiven, nesrečen… in zdravilo?? Pomaga že ena doza treninga, ki me vedno spravi v dobro voljo. 

Imel sem srečo, da sem imel med kariero neomajno podporo družine, najprej staršev in sestre, kasneje pa žene Irme. Spoznala sva se na Dirki Po Sloveniji 1996 in od takrat sva nerazdružljiva. Irma se je v prvih letih preizkusila v vlogi trenerke, maserke in psihologinje, kasneje pa je te dejavnosti malo zapostavila zaradi materinstva. Brez nje in njene brezmejne podpore vseh mojih zmag in drugih odličnih rezultatov v ultra-kolesarstvu ne bi bilo. Moja domača navijaška skupina šteje danes že štiri člane, saj so se Irmi pridružili hčerki Ana (letnik 2000) in Tea (letnik 2006) ter sin Erik (letnik 2004). Če je le možno prav rad vse vzamem s sabo na dirke in kadar so na dirkah glasni pol toliko kot znajo biti doma ;) , zlahka preglasijo vse konkurenčne navijače. Boljše motivacije kot je družina si na dirkah ne morem želeti…

Seveda pa so za vse moje rezultate zaslužni tudi in predvsem člani mojih spremljevalnih ekip na čelu s nepogrešljivim šefom ekipe – Andrejem Petrovičem. Poleg tega, da je kolesarski strokovnjak (dolgoletni trener Kolesarskega kluba TBP Lenart), je v teh letih postal tudi poznavalec ultra-kolesarstva, strokovnjak za tehnično opremljanje spremljevalnih avtov, organizacijo ekipe, taktiko, prehrano, snemalec, režiser, maser in še kaj. Predvsem pa me kot dolgoletni prijatelj pozna v dušo, jaz pa njega in z njim v ekipi se lahko res popolnoma posvetim dirkanju, saj je kristalno jasno, da bo podpora na dirkah toliko blizu popolnosti, kot je to na ekstremnih dirkah sploh možno.

Pa dodajmo vsemu temu še zveste in številne navijače in slika je POPOLNA! S skupnimi močmi gremo naprej v nove zmage…

Misel, ki me je držala pokonci v najtežjih trenutkih kariere (beri: po dveh odstopih na RAAM-u) in mislim, da ne potrebuje prevoda – Theodore Roosevelt:

IT IS NOT THE CRITIC THAT COUNTS, NOT THE MAN WHO POINTS OUT HOW THE STRONG MAN STUMBLES. OR WHERE THE DOER OF DEEDS COULD HAVE DONE BETTER. THE CREDIT BELONGS TO THE MAN WHO IS ACTUALLY IN THE ARENA, WHOSE FACE IS MARRED BY DUST AND SWEAT AND BLOOD, WHO STRIVES VALIANTLY, WHO ERRS, AND COMES SHORT AGAIN AND AGAIN, BECAUSE THERE IS NO EFFORT WITHOUT ERROR AND SHORTCOMING, WHO KNOWS THE GREAT ENTHUSIASMS, THE GREAT DEVOTIONS, WHO SPENDS HIMSELF IN A WORTHY CAUSE, WHO AT BEST KNOWS IN THE END THE TRIUMPH OF HIGH ACHIEVEMENT. AND AT WORST, IF HE FAILS, AT LEAST FAILS WHILE DARING GREATLY, SO THAT HIS PLACE SHALL NEVER BE WITH THOSE COLD AND TIRED SOULS WHO KNOW NEITHER VICTORY NOR DEFEAT. 

Še ena iz naših logov:

Zmagovalec ni tisti, ki vedno zmaga in nikoli ne pade. Zmagovalec je tisti, ki nikoli ne popusti in vedno vstane! 

Drugače spoštujem vse športnike, saj vem koliko odrekanja je potrebnega, da prideš na vrh. V prostem času se ukvarjam z Ano, Erikom & Teo, rad brskam po Internetu in, seveda, kolesarim. Ne pijem alkohola (no ja, včasih kakšen Radler) in sovražim cigaretni dim!