Ponoči smo prečkali mejo med državama Indiana in Ohio, zanimivost tega dela dirke je, da RAAM navdušenci celotno traso po Ohiu označijo s tablami »Caution Bike Route RAAM-Ohio«, ki dodatno pomagajo pri navigaciji.

V zadnjih kilometrih pred časovno postajo v Blanchestru, kjer je bilo predvideno spanje, so se ponovno pojavili problemi z zaspanostjo in posledično zelo počasna vožnja. Po krajšem postanku zaradi ne povsem jasne potne knjige, sem uspel prevoziti tudi zadnji vzponček pred spanjem in ob 5h zjutraj sem bil že v postelji na zasluženem skoraj 2-urnem spancu. Kljub precej »dolgemu« spancu, sem imel že dopoldne ponovno krizo, ki smo jo rešili s 15-minutnim power-napom na Dormeo Roll-up. Dan so mi večkrat popestrili tudi člani ekipe, Anders se je nekajkrat postavil ob cesto oblečen v nekakšnega podvodnega moža in me je v plavutkah in z velikim plavalnim obročem v roki »lovil« po cesti. Seveda je bil deležen tudi kakega curka iz mojega bidona. Na ta način so urice kar malce hitreje minevale. V Chillicoteu smo si privoščili malo daljši postanek z masažo in (obveznim) Big Macom. Vedno več časa sem vsakič porabil, da sem se ponovno spravil na kolo in glede tega sem bil že deležen kritik s strani ekipe, predvsem Irme. Takrat se mi je zdela kritika pretirana, toda ko gledam nazaj kje sem po nepotrebnem izgubljal čas, so ti prepogosti in počasni postanki gotovo na vrhu lestvice.

Počasi smo se bližali tudi Parkersburgu, mestu kjer sem odstopil na svojem prvem RAAM-u zaradi krvnega strdka v pljučih. Seveda so me ob prehodu mesta prevevali vse prej kot prijetni spomini, toda pripravljen sem bil spopasti se s klanci Zahodne Virginie. Takoj po izhodu iz Parkersburga pa smo imeli dodatni postanek, tokrat ne po moji krivdi – počila nam je namreč guma na spremljevalnem vozilu. Ker se je spustil že mrak in mi je bilo prepovedano nadaljevanje vožnje samemu, smo ob avtu položili Roll-Up in v trenutku sem zaspal. Užitek ni trajal dolgo, saj sta Matic in Anders zelo hitro zamenjala kolo z rezervnim in nadaljevali smo vožnjo po odstavnem pasu avtoceste. Pred dvema daljšima klancema v WV sem bil deležen novih 2 ur spanja in v zgodnjem jutru sem se »spopadel« s klancema, ki sem ju iz leta 2006 pomnil po epizodi spanja na kolesu po klancu navzgor (!!). Ker je ekipe iz avtodoma dostavila popravljeno kolo avta, je spremljevalni avto ustavil na parkirišču, da zamenjajo kolo z rezervnim. Tako sem bil prepuščen samemu sebi in svojim mislim in moram reči, da sem bil izredno motiviran in sem klanca odpeljal z odliko. Ko me je avto prehitel, se je zgodilo to, da so na parkirišču pozabili vodjo ekipe Andreja, ki me je fotografiral v klancu. Nekaj časa člani ekipe sploh niso opazili, da Andrej manjka (tisti v avtodomu so mislili, da je v avtu in obratno), potem pa so se le vrnili ponj. Takrat zadeva niti ni bila smešna, ko pa se danes pogovarjamo o tem, ne gre brez salv smeha…

Naslednja je bila na vrsti časovna postaja s štirimi zaporednimi klanci častitljive dolžine in še bolj naklona. Ker sem se že nekaj časa nazaj odločil, da rezervnega kolesa z gonilko Compact ne bom več vozil (vožnja mi je povzročala bolečine v križu), sem bil prisiljen klance zvoziti s prenosom 39-27. Seveda se nisem pustil premagati klancu in nisem hotel stopiti s kolesa nekje v sredini, ampak sem pridno grizel kolena in tako dosegel vrh. Mi je pa ta »trda« vožnja pustila posledice na kolenih, ki sem jih čutil šele naslednji dan. Ker sem se zavedal, da so najhujši vzponi v Apalačih za mano, je bila motivacija seveda na vrhuncu. Tako me niti močan naliv ni uspel spraviti v varno zavetje avtodoma, ki je čakal na vrhu. Oblekel sem samo Gore-Tex jakno za dež in namontiral blatnik za zadnje kolo ter previdno začel spust. Močno je deževalo morda pol ure in v tem času me je premočilo do kože, jaz pa sem kljub temu nadaljeval z odlično in presenetljivo hitro vožnjo. Kot bi mi naliv in tuš kar na kolesu dal novih moči sem nadaljeval vožnjo, dokler se niso ceste posušile, nato pa sem se končno pustil prepričati, da stopim v avtodom in se preoblečem v suha oblačila. To smo opravili relativno hitro in nadaljeval sem z vožnjo, ki pa je verjetno zaradi pozne ure izgubljala na hitrosti. Pot je peljala skozi eno največjih bojišč ameriške državljanske vojne Gettysburg, žal ponovno v trdi temi, tako da je bilo vse, kar sem lahko razbral, nekaj senc topovskih cevi, ki sem jih lahko videl ob cesti. Sredi bojišča me je prehitel član ene izmed 4-članskih ekip in mi tako dal dobro tarčo za sledenje ponoči. Predvidevam, da so bili spremljevalci omenjenega kolesarja kar zaprepadeni, ko so videli, da solo kolesar lahko drži tempo njihovega, veliko bolj spočitega kolesarja. Ko so opravili menjavo s spočitim kolesarjem, sem jih za nekaj časa prehitel nazaj, kasneje pa sem jim ponovno pustil, da oni vodijo tempo.

Žal je bilo pred nami še slabih 300km dirke in odločili smo se za zadnje spanje (vsaj tako smo mislili). Ko sem se zbudil in ponovno sedel na kolo, pa mi je bilo takoj žal za odločitev. Spanje je bilo sicer kratko, vendar dovolj, da se mi kolena razbolijo in prve minute vožnje proti zadnjemu jutru RAAM-a so bili največja muka letošnjega RAAM-a. Po ravnem je še nekako šlo, dokler nisem začel pritiskati, v vzpone pa sem komajda obračal pedala. Prehitela me je ena izmed 8-članskih ekip, vendar tokrat sledenje res ni bilo mogoče – ob poskusu povišanja hitrosti vožnje je bolečina postala neznosna. Špelo sem prosil za tableto proti bolečinam (prvič na letošnjem RAAM-u), ki sem jo tudi dobil, nato pa nadaljeval s počasno vožnjo, dokler tableta ni »prijela«. Po tem je šlo malo lažje, odpovedovati pa so začeli možgani. Prepričan sem bil, da se vozimo nekako mimo ene od kontrolnih točk in ko smo se (po mojem) vračali, sem kar nekajkrat hotel zaviti v desno in po bližnjici do točke. Naposled sem se ustavil in zahteval, da mi pokažejo na karti kje se vozimo, kje smo bili in kam se peljemo. Po nekaj prepričevanja sem se vendarle odločil ubogati ukaze spremljevalcev, čeprav mi nekaj nikakor ni šlo skupaj. Končno smo se po nekih (zame) čudnih poteh pripeljali do časovne postaje v Mt. Airyju, na točki, kjer je bilo potrebno odsedeti morebitne časovne pribitke, ki so ti jih med dirko dodelili sodniki. Ker naša ekipa le-teh ni imela, je Andrej čakal pred uvozom na postajo in me usmeril naprej, sam pa sem se odločil za postanek. Z današnjega vidika se mi ta zdi odveč, vendar sem bil takrat preveč utrujen za nadaljevanje. Prosil sem za masažo na Roll-Upu, ki pa se je zavlekla v malce podaljšan Power-nap.

Potem, ko sem se (ponovno prepočasi) pripravil za nadaljevanje dirke, sem na srečo odklonil predlog ekipe, da bi dirko nadaljeval s polnim zadnjim kolesom, ki je imel največji zobnik 23. Na srečo pravim zato, ker je bilo teh zadnjih 80km dirke polno sicer kratkih vzponov s res hudimi nakloni, tako da sem imel tudi s prenosom 39-25 veliko dela, da jih prevozim brez ustavljanja. Od Mt. Airyja naprej me je spremljala tudi Slovenska izseljenka v Ameriki Marjeta Cedilnik, ki je bila sponzor ene izmed časovnih postaj in njena vzpodbuda je bila zlata vredna. Razen nekaj težav s potno knjigo in iskanjem prave trase in že omenjenih strmih vzponov, so mi ti kilometri kar hitro minili. V zadnjih kilometrih pred ciljem se mi je v vožnji za spremnim vozilom organizatorja pridružil tudi sodelavec Aleš Juvanc, ki se je na svoji poti s kolesom po S Ameriki ustavil v Annapolisu, da pozdravi najboljše ultra-kolesarje sveta na RAAM-u. Spremljevalne ekipa je od nekod izbrskala pesem »Stand up for the Champion«, ki so jo nato do cilja predvajali neštetokrat. Mene to ni prav nič motilo, saj sem se tudi sam počutil kot šampion, 3. mesto na RAAM-u je bilo več kot sem pričakoval. Čas pod 10 dnevi je bil tudi odličen, z malim pridržkom, da bi bilo vsaj glede na prvo polovico dirke (prevoženo v nekaj ur več ko 4 dnevih) lahko tudi precej bolje. Na cilju so me pričakali zmagovalec Danny Wyss, drugo uvrščeni Gerhard Gulewitz in Jure Robič, ki se je po izjemni vožnji (najhitreje odpeljana dirka v njegovih 7-ih nastopih) odločil za odstop na časovni postaji v Mt. Airyju.

EPILOG:
Že na intervjuju na ciljnem odru sem presenetil voditelja zaključne prireditve Georgea Thomasa z izjavo, da s svojo vožnjo nisem najbolj zadovoljen in da je še veliko možnosti za izboljšanje. Ostaja obžalovanje zaradi slabo odpeljanih zadnjih dni dirke. Za razliko od večine tekmovalcev, ki prevozijo RAAM in potem kar nekaj časa niso pripravljeni niti pomisliti o ponovnem nastopu, sem sam o tem razmišljal praktično takoj po dirki. Kje vse so rezerve, kako optimizirati spanje, da bom lahko tudi v zadnjih dnevih pokazal vožnjo za kakršno sem dokazal, da sem je sposoben. Kot na vsaki dirki doslej sem(smo) se naučil(i) veliko novega in prepričan sem, da bi z novimi izkušnjami lahko dosegel svoje sanje – prevoziti RAAM v manj kot devetih dnevih. In se s tem približati tudi najvišji stopnički na odru za zmagovalce RAAM-a.