Zdaj, ko se je po precej dolgi bolezni (gnojni angini) končno začela sezona, bo čas, da tudi jaz izpolnim svojo obljubo in začnem počasi polniti svoj »blog« z rednimi novicami. Danes nekaj o tem, kako sem preživel zimsko pripravljalno obdobje, potem pa obljubim, da se bom poskusil z zanimivostmi oglašati vsaj enkrat tedensko. Recimo ob ponedeljkih?
Zima je bila po eni strani predolga (glede pomanjkanja treninga zunaj na cesti), po drugi pa prekratka (ker nam še zdaleč ni uspelo zbrati proračuna potrebnega za izpeljavo vseh letošnjih ciljev). Tako hude zime pravzaprav ne pomnim - da sem se od začetka decembra do začetka marca samo enkrat uspel peljati s kolesom v službo, ostalo pa z muko na avtobusu? Bljak! Osnovne bazne treninge mi je kot zadnja leta nudil trenažer v kleti, letos pa sem zadevo malce popestril z vodenjem Spinning-a v Sokolu Stožice. Zadeva mi je sicer vzela dodatno še nekaj spanca, saj gre kar precej časa za pripravo vadbe in glasbe, ampak kolesarjenje po taktu in povrhu v dobri družbi res SEKA! Upam, da se nam bo v naslednjem letu pridružilo še več kolesarjev…
Kilometrov na cesti imam letos opazno manj kot lansko leto ob istem času, saj je bila zima lani bolj mila, pa tudi plani so bili malce drugačni (priprave na RAAM). Kljub temu pa sem bil do konca februarja z bazno pripravljenostjo povsem zadovoljen. Med šolskimi počitnicami smo se z družino odpravili na morje, kjer sem tudi opravil prva 200+ kilometrska treninga letos. Skratka vse bi šlo po planu, če ne bi ob vrnitvi domov fasal najprej nadležnega virusa, ki se je razvil v gnojno angino. Tako sem ob antibiotikih preležal skoraj 2 tedna in se sekiral spremljajoč konkurenco kako se brez problemov pripravlja na sezono. Tukaj mi izgleda tudi izkušnje ne pomagajo, podobne zadeve se mi pojavljajo vsako leto (najbrž sem zaradi astme bolj dovzeten za razne oblike takšnih ali drugačnih virusov in obolenj), pa vseeno vsakič izgubljam živce v strahu, da bom izgubil (vedno) najbolj pomemben del priprav. In vedno se sprašujem, ali mi morda telo na svoj način ne dopoveduje, da sem ga preobremenil (služba, treningi, spinningi, druge obveznosti, vse to tudi na račun spanja). Zadeve se na koncu vsakič nekako »poravnajo« in običajno se presenetljivo hitro spravim v formo, ampak ne glede na to, mi tile prisilni premori kravžljajo živce.
No, do DOS-a je še dva meseca (in 4 dni) časa in menda se bom uspel spraviti na podoben nivo pripravljenosti kot lansko leto? Če sem optimist in računam na boljše zdravje, bi moralo iti ene par ur hitreje kot lani. Plan je torej čas pod 41 urami.
Na svidenje (najkasneje) naslednji teden...
Tole je moj zimski "delovni kotiček" doma v kleti:
|
Komentarji uporabnikov (3)
|
|
|
