Prišli smo v deželo Indijancev in njim v spoštovanje ugasnili glasbo preko zvočnikov na vozilu. Očitno je tu “prepovedan” tudi signal za prenose podatkov, tako da ste žal ostali brez ažurnih novic, jih boste pa dobili z zamudo.

 

Kakšna pokrajina je to, čudovito. Žal smo videli le delček lepot, najlepše samo v soju lune - Monument Valley. Markova želja je bila, da se tu pripelje podnevi, ker si je želel imeti sliko, ko pelje skozi to čudovito pokrajino. Vendar se časovno pač ne izzide. Se pa je letos zaradi polne lune videlo vsaj obrise raznih skulptur in kamnito skalnata gorovja v črno-beli barvi. Res mora biti čudovito v soju sonca, ko žarijo v odtenkih rjavo-rdeče. Očitno bo treba enkrat na izlet. ;) Žal ceste niso ravno najlepše, kar lahko vidite na spodnji sliki - to nastane s tresenjem avtodoma, kako je šele na dveh tankih kolesih. So pa nekaj odsekov že uredili, vsaj Vinko se spomni, da je bilo še huje. 

Tik pred nočnim časom, ki se začne ob 20 uri po lokalnem času, smo zamenjali tudi časovni pas in smo tako eno uro bližje Sloveniji. Čas dirke pa seveda še naprej ostaja isti - šesturna razlika. Takrat se je zamenjala tudi ekipa, malo pod klancem, kjer je dolgoletni šef ekipe Andrej naredil eno čudovito (oz. dve) sliko. Andrej, parking so zaprli z ograjo ob cesti, letos slike ne bo :( Nismo pa zamenjali samo uro, ampak tudi državo, prišli smo v Utah.

Še vedno nas spremlja močan in sunkovit veter, večinoma ugoden za kolesarje. Anders pravi, da v vseh letih še ni doživel, da bi toliko pihalo. Po radarski sliki smo videli, da se deževja in neurja nahajajo severno od nas, tako da zaenkrat kaže na suho vreme.

V Mexican Hatu se je na istem mestu kot pred dvemi leti, Marko odločil za prvi daljši počitek in spanje. To zdaj že kar krvavo potrebuje, saj je v zadnjih kilometrih hitrost pričakovano padla. Do te postaje sta pripeljala skupaj s Strasserjem (seveda ne dobesedno). Strasser naj bi pol urni spanec že imel. Seveda vse to še nič ne pove o končnem razpletu, bo potrebno še počakati nekaj tisoč kilometrov. 

Hmmm, nekaj tisoč kilometrov? Tile dečki in dekleta so res občudovanja vredna. Kje najdejo voljo? To se sprašuje tudi naš ameriški član ekipe Tim, ki je po poklicu učitelj. Pravi, da bi rad ugotovil, kaj motivira te ljudi, da bi to lahko prenesel tudi na svoje učence. Tudi Anžetu ni najbolj jasno kako lahko kar pelje in pelje in pelje in ... Tudi jaz se sprašujem o tem, pa sem že večkrat videla to vztrajnost. Jaz bi rekla, da to pač moraš imeti v sebi. Tisti, ki to ima razume in ve, tisti, ki to nima jih ali občuduje ali pa si misli, da so utrgani. No, mi imamo našega ultraša radi in smo veseli, da nas je vzel s sabo na to avanturo, ki jo bomo pomnili za vedno.