|
Od mojega prečkanja ciljne črte je sicer že cel dan, ampak imamo res toliko dela, da še nisem imel časa napisati kaj več o dirki. No po pravici povedano, sem tudi še vedno precej utrujen in rad izkoristim vsako možno minutko za počitek. Zato danes samo na kratko nekaj o občutkih med in po dirki, kaj več pa bom napisal kmalu, upam da že na avionu ob povratku domov.
Dirka letos je bila resnično fenomelanla! Če odmislimo Strasserja, ki je startal kot pr’ norcih in za razliko od naših pričakovanj nori tempo obdržal do konca (vse čestitke Cristophu za odlično predstavo!), smo bili dobrih 24 ur pred ciljem dirke v boju za 2.mesto še 4 odlični kolesarji - Gulewicz, Pattinson, Blanco in jaz. In za razliko od kake moje prejšnje dirke, ko mi je tako prehitevanje že davno “odpisanih” kolesarjev vzelo voljo, sem tokrat pristavil svoj lonček v borbi za zmago. In ekipe so imele kaj videti! Nočna prehitevanja, pa dnevna prehitevanja, študiranje taktike spanja nasprotnikov in na trenutke noro hitra vožnja ob tem, ko je en od nas poskušal “uiti” drugemu. Spektakel je bil popoln, prav škoda je, da dirke ni predvajala nobena TV, ker bi gledalci imeli kaj videti...
Na vseh tako dolgih dirkah imaš čase krize in čase evforične vožnje in žal se je moj down-time ujel ravno s trenutkom, ko me je ujel in prehitel Mark Pattinson in po nekaj 10 minutah dirkanja po gričkih Maryanda, sem mu moral priznati premoč, v enega izmed vzponov sem tako “zakuhal”, da sem potreboval kar precej časa, da sem ujel svoj ritem nazaj. Gledajoč nazaj mislim da je bila naša napaka (ena izmed redkih na dirki) odločitev, da zaradi pomembnosti rezultata pozabimo na spanje v zadnjih 2 nočeh dirke in poskušamo preživeti le na kratkih power-napih.
Pravzaprav sem ponosen nase, da mi je ostalo ohraniti trezno glavo in se s polno močjo podati nazaj v dirko potem ko sem z 2. že padel na 4. mesto. Dirka me je kar nekako posrkala vase in bio je res noro in nepozabno! Predal se nisem do konca. Ko sem v Mt.Airyju izvedel, da ima PAttinson le uro in pol prednosti pred menoj (in vedoč, da nas je čakal še “dobropis” s strani organizatorja zaradi njihove napake na Mississippiju), sem tam pritisnil na gas do daske in nekateri od novincev v ekipi so bili kar šokirani, ko so me opazovali kako ga gonim proti Annapolisu. Pravzaprav hitrost sploh ni padla pod 40km/h, razen v nekaj kratkih špic in pa do osem-pasovne ceste, na katero smo “padli” s polno hitrostjo in v rush-hour in stoječe kolone. Sam bi sicer teoretično lahko švignil med avte in jih prehitel, samo verjetno ne bi prišel prav daleč preden se ne bi izgubil brez navigacije iz spremnega vozila. Zato sem mirno počakal, izklopil turbo.-pogon in se bolj počasi kot mi je pasalo podal na (preveč dolgo) parado do Atlantika.
Tako je ostalo čsto majhno razočaranje, da nismo mogli do tako željenega 2. mesta, seveda pred dirko je bilo bolj željena zmaga, samo tokrat je bil Cristoph res za razred boljši. Ostaja pa zadovoljstvo zaradi odlično odpeljane dirke, odlične spremljevalne ekipe prijateljev in nenazadnje popravljenega svojega najboljšega rezultata za slabih 20 ur! Zahvala gre vsem našim sponzorjem, ki so podprli naš projekt in predvsem vsem vam, ki ste nas spremljali med dirko, dihali z nami, trpeli z nami in nam pošiljali nepozabna sporočilca, ki so mi še kako pomagala in mi dala novih moči. IZ SRCA HVALA!
|
Komentarji uporabnikov (8)
|
|
|
Novice 
