|
Nekaj dni je že minilo od mojega prečenja Slovenije po diagonali Čentiba-Portorož in spodobi se da malo opišem, kako je vožnja potekala.
Startati smo nameravali ob 7h zjutraj, vendar se nam ni nikamor mudilo in na pot sem se podal dobre pol ure kasneje. Strah, da nimam dovolj toplih oblačil za mrzlo jutro, se je izkazal za neupravičen, saj nas je že zgodaj grelo sonce, nebo je bilo namreč brez oblačka. Kljub zagotovilom domačinov, da bo veter ugoden večino dopoldneva, se je izkazalo, da so imeli prav vremenoslovci, ki so napovedovali jugozahodni veter, torej nasprotni veter celo pot do morja. Lepo je letelo le do Lendave, ko sem zavil levo v smeri Ljutomera pa se je veter obrnil v stranski veter z leve strani. S pomočjo kolega kolesarja iz Lendave smo prvih 15km prevozili brez napak, pa tudi kasneje smo le enkrat zašli morda za 10 metrov in potem nadaljevali po pravi poti.
Andrej nas je ponovno usmeril na najkrajšo in kolesu najbolj primerno pot do Ptuja. Kljub stranskemu vetru, sem na Ptuju še držal povprečno hitrost nad 36km/h, ob prehodu Hajdine pa je začel pihati tako močan veter, da me je dvakrat skoraj sesulo s kolesa zaradi uporabe visokih (90mm) karbonskih obročev. Zato sem se v Kidričevem gozdu ustavil in zamenjal prednje kolo, saj vožnja v orkanskem vetru ni bila več varna. Potem je bilo malce lažje kar se tiče sunkov vetra, nadaljevalo pa se je mučenje psihe v kontra veter, ko sem pri 80% utripu vozil s polžjo hitrostjo 27-28km/h. Postajalo mi je jasno, da z načrtovano povprečno hitrostjo ne bo nič. Želel sem si namreč vsaj približati času oz. povprečni hitrosti iz leta 2006, ko sem postavljal rekord v prečenju Slovenije Hodoš-Debeli rtič. Takrat mi je uspelo 340km prevoziti v dobrih 9 ur in pol s povprečno hitrostjo več kot 35km/h.
Premo sorazmerno s padanjem povprečne hitrosti (v Celju še 33,5km/h, na Trojanah 32km/h) je padala tudi moja motivacija in povečevali so se dvomi o pripravljenosti za DOS. Da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, se je pokazalo malo pred Trojanami, ko nas je začel namakati še močan dež, temperatura pa je z 20°C na Ptuju padla na 8°C na deževnih Trojanah. V kratkem postanku sem oblekel dežno opremo (anorak, rokavice, kapa, galoše Assos) in se odpravil naprej. Del od Trojan do Domžal je bil edini na trasi, da me nasprotni veter ni motil in povprečna se je ponovno za malenkost dvignila. V Črnučah smo se za nekaj minut ustavili saj so me ob cesto prišli vzpodbujat otroci, nato pa nadaljevali skozi mesto. Pri Litostroju so me ustavile železniške zapornice, na Vrhovcih pa me je pričakala prava toča. Glede na dobro zaščitenost sem nadaljeval, čeravno so v spremljevalnem avtu že iskali zatočišče pod kakšnim nadstreškom.
Ponovno sem bil zelo razočaran nad načinom vožnje ljubljanskih šoferjev. V 200km pred tem se namreč na cesti ni zgodilo nič omembe vrednega (kar se tiče odnosa voznikov do mene), čim sem prišel v bljižino Ljubljane, pa so se začela izsiljevanja, (pre)bližnja prehitevanja in podobne specialnosti ljubljanskih šoferjev. V 15km po Ljubljani, so me izsilili oz. prisilili na bodisi zaviranje ali drug izogibalni manever trije vozniki. Zato sem kar lažje zadihal, ko sem se začel vzpenjati iz ljubljanske kotline. Dež nas je namakal še do in skozi Postojno, kjer se je temperatura ponovno spustila na 8°C, ampak z dobro opremo me to niti ni motilo. Ko sem vozil proti Razdrtemu, se je nebo začelo jasniti in ker tudi v smeri morja ni bilo več grozečih oblakov, sem se na poti proti Senožečam ustavil in slekel dežno opremo, pustil sem le še galoše, saj sem imel nogavice in sprintarice popolnoma premočene in bi slačenje galoš zahtevalo daljši postanek in preobuvanje.
Sonce me je »prebudilo« in ponovno je začelo leteti, še bolj pa je mojo moralo dvignil prihod Denisa, običajno člana moje spremljevalne ekipe, ki se letos pripravlja na DOS. S skupnimi močmi (na smene v še vedno močan kontra veter) sva kar preletela zadnje špičke do Črnega Kala, navzdol pa je itak letelo kot za stavo. Še mimo Kopra po kolesarski stezi, skozi tunelčke Parenzane in že sva bila na »cilju« na obali v Portorožu.
Končni čas vožnje 10h 19min netto oz. 10h 45min brutto (z vštetimi postanki) za 333 prevožene kilometre s 1995m višinske razlike, povprečna hitrost čiste vožnje pa 32,4km/h. S svojim časom nikakor nisem bil zadovoljen, saj sem računal na čas pod 10 urami, ampak glede na razmere moram priznati, da niti ni tako slab. Trening je bil odličen, v bistvu še mnogo boljši kot bi bil v brezvetrju, pa tudi dežno opremo sem uspel dodobra preizkusiti. Spremljevalci na čelu z Irmo so svoje delo opravili odlično kot vedno, prehrana Winforce je vrhunska, kolo GIANT odlično, kot tudi feltne FFWD. Spoznal sem tudi, da obroči visoki 90mm ne glede na kvaliteto nikakor niso za vožnjo po vetru. Hlačke in dresi Banem so tudi svojo vlogo opravili več kot odlično, ravno tako dežna oprema Assos. Odlična testna vožnja torej! Do DOS-a me čaka še en ali dva daljša treninga ter nekaj treningov hitrosti, potem pa bomo videli kje smo. Ali bom konkurenčen za zmago ali se mi bo maščeval bolj ležeren pristop k zimskim pripravam pa bomo vedeli šele v soboto 12. maja na cilju DOS-a v Postojni. Vabljeni, da nas spremljate tako na internetu kot ob trasi sami!
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|
|
