...ne tako zelo, cilj je bil jasen in to je zmaga. Žal sem naletel na izjemno pripravljenega in razpoloženega Strasserja, ki je bil tokrat za vse premočan. Človek je pač profesionalec in letos pripravljen (o)braniti svojo zmago na RAAM-u. Kot sem že napovedal pred dirko, me bo zelo težko premagati, če mi bi uspelo dirko odpeljati po načrtih, Cristopheju pa je to uspelo.  Na cilju sem mu seveda čestital za trdo prigarano zmago in mu zaželel vse najboljše na Dirki preko Amerike.

Pa dajmo še kako reči o dirki sami. Začelo se je bolje kot sem si lahko predstavljal. Malo so me upočasnili tovornjakar, ki mi je zaprl križišče v Postojni (izgleda, da se je ustrašil policaja na motorju in je ustavil kar sredi križišča) in malo kasneje Fuchs, ki se je vozil veliko prepočasi, za njim pa dva šleparja, ki ju seveda nisem mogel prehiteti. Ko sem prehitel tega, je šlo naprej noro hitro, seveda je malo delal tudi adrenalin, saj sem bil jezen zaradi nepredvidenih ovir. Pred Obrovom me je ustavilo še delo na cesti in ponovno (pre)dolga rdeča luč. Vmes sem seveda počasi prehiteval počasnejše kolesarje, ki sem jih imel kar “na broju” oz. za zabavo sem štel koliko jih prehitim. Večinoma sem vsakemu vsaj pomahal, tiste ki jih poznam pa tudi pozdravil. Hupserčki proti Pomjanu letos sploh niso bili tako hudi, je pa res, da mi je puls kar nekajkrat zapiskal, ker je bil preblizu anaerobnega praga. Priletim jaz tako na prvo kontrolno točko v Šmarju, podpišem in seveda takoj zahtevam podatke o Strasserjevem času. Vedel sem sicer da je moj čas noro dober, saj sem šel 2h 41min, kar je za 2 minuti boljše kot v letu 2009, ko sem do prve postaje ravno tako premagal Jureta. In izvedel sem, da je Strasser kaj 8 minut počasnejši. Yes, to mi deli!!

In tako naprej v toplo primorsko noč, v Izoli sem prehitel Ratschoba in Ladlerja, ki sta se seveda prilepila za nami, zato sem v klanec pri Izolski bolnišnici pritisnil do daske in jima ušel. Žal me je v Kopru ustavila rdeča luč in eden me je ujel nazaj. V črnokalski klanec so se začele druge težave in sicer bodec, zaradi česar sem moral malce spustiti tempo. Nato pa še mehanska težava, ob prestavljanju mi je zablokiral zadnji menjalnik in rabili smo kar nekaj časa, da smo zadevo popravili. Ta čas je Ladler ušel in držal kar dober tempo, tako da sem potreboval precej dolgo preden sem ga ujel nazaj. V Lipici se je ustavil na malo potrebo in potem ga nisem več videl. Pred Sežano sem prehitel še zadnje tekmovalce razen Strasserja, ki je ostal “tarča”. V Braniku ne preveč dobra novica in sicer mi je Strasser zmanjšal prednost za nekaj minut. Glede na moje probleme sicer sploh ne presenetljivo, seveda sem pa upal, da se bo trend ponovno obrnil v moj prid.

Žal so se težave z bodcem nadaljevale tudi na Predmejo, zato sem vozil spet malo počasneje kot bi si želel, težave so na srečo ponehale po spustu v Idrijo in ravninskem delu trase proti Mostu na Soči. Prav dobrega občutka nisem imel niti na vzponu na Vršič in moje slutnje je potrdila tudi štoparica, ki je pokazala skoraj 10 minut slabši čas kot lani. Kljub temu mi je po ravnem tako letelo, da sem se še vedno brez problema držal svoje idealne časovnice in to mi je dajalo upanje, da sem še vedno v igri za zmago. V igri so me držali številni navijači ob trasi, ki jih (vas) je iz leta v leto več in njihovo (vaše) vzpodbijanje mi oz. nam ultra-kolesarjem res ogromno pomeni. Preko Štajerske smo bili kot bi mignil, med časovnima postajama Kamnnica in Moravske Toplice me je ujela in prehitela prva ekipa in sicer Bicikel.com, ki pa so na mojo žalost vozili po ravnem počasneje kot bi si sam želel in izgleda da jim je tudi moja družba šla malce na živce, zato so s časovne postaje v Moravskih Toplicah pognali tako kot da jim gre za življenje. Nadaljeval sem sam dokler me ni ujela druga dvojica ravno na vzponu na Ptujsko goro, ti pa so se izkazali celo za neolikane, saj njihov kolesar ni niti pozdravil oz. odzdravil po mojem pozdravu. Ne vem ali jaz živim v fantazijskem svetu ali kaj, kjer se kolesarji pozdravimo, ko se srečamo, prehitimo? Ja celo na dirki, ja, prav ste prebrali! Če bo šlo tako naprej, tole počasi ne bo več ultra-kolesarska družba, ki me je pritegnila takoj, ko sem vstopil v ta svet... Pa pejmo raje naprej, na Ptuju smo ostali, ne?

V Šmarju pri Celju je bila Cristophova prednost že slabo uro in pol, toda upanje je še vedno ostajalo, čeravno sem težko verjel, da ga bo tako zmanjkalo kot lani, pa še prednost je imel dovolj visoko, da bi si lahko privoščil precej dolg spanec brez izgube vodilnega položaja. Na vzponu na Žagar sem imel svoje navijače, pričakala sta me moja RAAM 2008 soborca Tomaž in Miran, pa tudi ZZZ, ki je stalni spremljevalec DOS-a. Zbudili so me dovolj, da sem tudi ta del odpeljal dobro in nisem izgubljal časa proti vodilnemu. Žal mi je zmanjkovalo časa za zmanjšanja prednosti, še huje pa je, da sem tudi v nogah čutil, da bo težka, klanci so postajali vse težji in strmejši in tudi v ravninah sem imel občutek, da stalno piha kontra veter. Po domačih krajih na Dolenjskem me je še vedno neslo solidno, tudi na Vahto nisem imel problemov, v Črnomlju pa je bila Strasserjeva prednost enaka in počasi sem si moral priznati, da je fant dobro vnovčil svoj profesionalizem in je res naredil še korak naprej v pripravljenosti. In da se ga bodo fantje na RAAM-u tudi nagledali v hrbet...;)

Zadnji dve postaji sta se precej vlekli, tudi kontra veter mi ni olajšal dela, kot tudi ne že tretji postanek zaradi velike potrebe. Da ne začnem razlagat, kaj vse me je bolelo v tem trenutku - na kratko, spoznal sem, da so bolečine precej manj hude kadar dirko zmagaš, kot ko jo izgubiš. Od tod tudi vse tiste vsem znane slike s stopničk za zmagovalce, zmagovalec nasmejan, ker je zmagal, drugi slabe volje, ker je izgubil zmago in tretji spet nasmejan, ker je osvojil tretje mesto. No, tako nekako sem se počutil, ko sem prevozil ciljno črto v Postojni in niti precej veliko število navijačev, ki so me pričakali me ni moglo razvedriti.

Po prespani noči je slika malce boljša, saj sem res lahko zelo zadovoljen z vožnjo samo, najboljši je zasluženo zmagal in privoščim mu enako dobro dirkanje in veliko sreče naslednji mesec v Ameriki. Zahvaljujem se vsem za odlično vzpodbujanje ob progi in na netu, sponzorjem za sodelovanje, DEBITEL-u za nekaj sto majčk za navijače, ki smo jih vse razdelili, hvala podjetju Manay za kombi  in še posebej ekipi Irmi, Andreju, Borutu, Marku in Boštjanu, ki so svoje delo ponovno opravili odlično. Hvala vsem!

Zdaj pa v lov za sponzorjem, ki bi prevzel pokroviteljstvo nad svetovnim rekordom. Obstaja  slovensko podjetje, ki bi ga zanimal največji napis na dresu svetovnega rekorderja, 24+ ur LiveStream prenosa na internetu, članka v Slovenskih novicah skupaj z oglasnim prostorom za sponzorje, pa precej TV in radijskih objav?

Objavil Steve, dne 19-07-2012 09:57, , Gost OK, da en bo sedaj mislil, da so vsi tak ni. Je pa deinitfvno potrebno NUJNO podpisat neko pogodbo pred kakr nimkoli sodelovanjem, pa naj bo to s prijateljem, znancem ali podjetjem. Tako ima vsaj pravno podlago.Poleg tega pa je najbolje, da dr i tudi vse niti v rokah.   » Odgovori na komentar... Objavil peter, dne 21-05-2012 18:02, , Gost Marko, bravo!   » Odgovori na komentar... Objavil Milan-TATI, dne 15-05-2012 21:05, , Gost Moje iskrene čestitke tebi Marko in tvoji spremljevalni ekipi.Spremljal sem dirko po gps.   » Odgovori na komentar... » Ogled vseh 2 komentar(jev) Objavil Marta, dne 15-05-2012 15:18, , Gost Najprej iskrene čestitke za osvojeno 2. mesto. Nato pa moram razložiti tvoj komenrat glede druge dvojice, ki te menda ni pozdravila. Oba Tomaža sta celo dirko vsakega kolesarja pozdravila, s kakšnim rekla tudi kakšno besedo. S časom, in število km ter psihofizičnim stanjem, pa se hitro zgodi, da pozdraviš potiho, al pa pri sebi v mislih. Oba sta zelo olikana kolesarja, ki data veliko na etiko. Smo pa zato ostali v ekipi navijali in te pozdravili. Sama sem celo ob cesti ploskala in te pozdravila, ko smo delali menjavo in si nas prehitel. Lep športni pozdrav s strani T&T exrteme Bela krajina,   » Odgovori na komentar... » Ogled vseh 2 komentar(jev)