Kaj se je zgodilo?

Po dveh dneh počitka in lizanja ran je verjetno že čas, da povem iz prve roke kaj se je zgodilo. Vedno je težko odstopiti z dirke, to se mi pa še ni zgodilo, da bi moral odstopiti z vodilne pozicije. Težko je bilo zaradi odlične ekipe in super navijačev povsod ob progi ob vseh možnih časih dneva, najtežje pa je bilo verjetno meni, ker predaje pač nimam v krvi.

Ampak, morda je to najbolje povedal Ali na moji FB strani z besedami:
Marko, včasih je potrebno več poguma da se odločiš za predčasen konec, saj je zdravje športnika na prvem mestu, kot pa bit pogumen in dirko odpeljati za vsako ceno do konca. Kapo dol pred takšnimi kot si ti! Pravi zmagovalec je zame tisti, ki sam sebi reče: " super sem bil, dal sem svoj max, ampak Jaz sem bolj pomemben, kot pa zmaga!" Pohvale tebi in celotni ekipi. Zame ste pravi zmagovalci! Čimprej okrevaj.

Hvala za lepe besede Ali!

Kot ste videli, so nekateri nasprotniki zapretili v prvem delu dirke, vendar so se do Vršiča stvari postavile na pravo mesto zame. Počasi sem si začel nabirati prednost, ki je bila v Šoštanju že okoli 40 minut pred drugouvrščenim. Po nekaj daljših postankih zaradi potrebe, čakanja vlaka in pozno ponoči še zaradi oblačenja dežne oprave se je ta prednost sicer začela topiti, ampak prepričani smo bili, da bom lahko odbil napade v zadnjih 200+ kilometrih. Dokler ni prišel usodni levi ovinek na spustu pred Rogatcem, kjer mi je spodneslo tla pod kolesi in pristal sem na asfaltu. Sreča v nesreči je bila, da sta levji delež udarca prestregla kolk in glava, saj ne vem kako bi prenesel ponovno poškodbo rame, zlomljene decembra lani, ki sem jo komaj spravil v kolikor toliko normalno delovanje. Udarec v glavo je bil tako močan, da mi je kar dolgo zvonilo v glavi in ta bolečina v zadnjem delu glave je bila tudi glavni razlog za skrb pred nadaljevanjem dirke. Ker nisem bil popolnoma priseben, smo se odločili za kratek počitek pred nadaljevanjem in tu sta me prehitela Ladler in Štucin. Precej v skrbeh zaradi udarca v glavo sem pazljivo nadaljeval spust in potem nadaljnje kilometre do časovne postaje v Šmarju pri Jelšah. Žal so bile bolečine vse hujše in kljub najboljši volji za nadaljevanje dirke, smo po nekaj mučnih kilometrih sprejeli odločitev za odstop.

Odstop je sicer boleč, ampak tudi danes ostajam prepričan da je bil edina pravilna odločitev. Zdravje je pač prvo in glede na to, da imam pred sabo letos še kar nekaj ultra-kolesarskih dirk, bo še precej priložnosti za dokazovanje, da še vedno sodim v vrh svetovnega ultra-kolesarstva.

Iz srca se najlepše zahvaljujem svoji požrtvovalni ekipi, ki je odlično opravila svoje delo v zasedbi Irma Baloh, Tina Žvanut, Borut Osojnik, Denis Rautovič in Tomaž Žnidaršič s podporo Andreja Petroviča. Hvala tudi vsem navijačem, ki ste navijali zame ob trasi in preko vseh mogočih socialnih omrežij - brez vas utra-kolesarske dirke ne bi bile to kar so. Tisočkrat hvala in se vidimo prihodnjič!

Prebrano 12041 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.