Race across the West (& America) poročilo

En mesec po dirki okoli Slovenije je čas za dirko vseh dirk - Race across America. Ko se ti ta dirka vsidra v srce, je vsak junij, ko se je ne moreš udeleżiti, izjemno težek (in dolg!). Na žalost je udeležba veliko predraga, da bi se je lahko udeležil vsako leto. Letos sem imel v načrtu, da bi se dirke prvič udeležil kot vodja spremljevalne ekipe, a se je po spletu okoliščin zgodilo, da je klient udeležbo prestavil za eno leto. Nekaj tednov pred dirko je bilo vse kar mi je ostalo hrepenenje po dirki. Seveda mi niti finančno ne bi uspelo pokriti udeležbe, niti fizično nisem bil dovolj pripravljen za najtežjo dirko na svetu. Odgovor se mi je ponudil v obliki RAAM-ovega malega "brata", ki se imenuje Dirka preko zahoda oz. RAW. Ta 1.400km dolga dirka starta skupaj z RAAM-om in se konča v mestu Durango v Koloradu. Po hitri akciji najti ekipo iz ZDA (zaradi stroškov seveda), sta se javila Tanja Ljubičič in Chris Ragsdale, ki sta se pridružila Irmi in bili smo zraven! Ker so nam na poti tja izgubili en kovček, sva ostala brez oblačil, a pomembne stvari so prispele - kolo ter po en kos dresa, hlačk, sprintarice in čelada, ki jih vedno nosim v nahrbtniku zaradi podobnih izkušenj v preteklosti.

 

 

 
Chris je bil prijazen in mi je posodil nekaj svoje opreme za mraz, tako da ni bilo potrebno preveč zapravljati pred dirko. V dveh dneh pred dirko ni bilo časa za nič drugega kot priprave na dirko. Pomanjkanje aklimatizacije na vročino se mi je med dirko precej poznalo, a drugače tokrat pač ni šlo. Čas je bil le za pozdraviti nekaj starih prijateljev in se kalce pogovoriti z njimi, opravil sem dve kratki razpeljavanji, Irma, Tanja in Chris pa so opravili ostalo.
 
Plan je bil startati hitro, prvič, da bi čimprej ujel najbolj rsnega nasprotnika Adama Bicketta, drugič pa, da me tekmovalci RAAM-a, ki so startati za nami, ne bi ujeli. Predvsem s tem mislim Cristopherja Strasserja, za katerega sem vedel, da bo zelo hiter. Vse je šlo po načrtu do spusta v t.i. "pečico" Borrego Springsa. Hkrati z vročino sem lahko čutil kako se me loteva slabost in nisem mogel več vnašati hrane kot je to potrebno za dirkanje. Seveda se je to moralo poznati na moji hitrosti in Adam, ki sem ga że pustil za sabo, me je ujel nazaj. Ne samo to, nisem bil zmožen niti držati njegove hitrosti in počasi je izginil v daljavi. Tu so se pokazale moje izkušnje, saj njsem izgubil volje, ampak sem mlel naprej in čakal na večerne temperature in na to, da bi mi želodec ponovno omogočil dirkanje. In to se je tudi zgodilo! Na žalost ne dovolj hitro, da bi lahko ostal skupaj s Cristophom, ki me je ujel precej hitreje, kot sem mislil, nekje v deseti uri dirkanja. Da me je prehitel za eno uro v dsetih urah? Malo mi je zbilo moralo, ampak glede na moje stanje nekaj ur nazaj se nisem imel pravice pritoževati.


 
Skozi noč sem čutil, da se mi moč vrača in z njo se je povečevala moja hitrost. Prehitel sem že večino ekip, malo pred mestom Blythe pa sem izvedel, da sem ponovno v vodstvu. Izgleda da sem Adama prehitel, ko je imel postanek nekje ob trasi. Kljub težavam v vročini sem bil še vedno v okviru časovnice, ki bi me pripeljala do Congressa in vzpona Yarnell pred najhujšo vročino opoldne. Zjutraj sem v Congressu opravil postanek za veliko potrebo, ki je trajal okoli 15 minut in Adam me je prehitel nazaj. Po pričakovanju se je izkazal za nevarnega nasprotnika. Na vzponu sem se počutil močnega in po nekaj kilometrih vožnje, sem ponovno prevzel vodstvo. V naslednjih kilometrih proti Prescottu mi je sledil blizu in ob vročini, ki je ponovno dosegla okoli 40C, mu nisem bil sposoben uiti. Vsaj želodec mi tokrat ni delal problemov in bilo je le vprašanje časa kdaj se bom počutil dovolj močnega za novi napad. Adam je bil dovolj pošten, da je za nekaj časa prevzel narekovanje tempa na poti skozi Prescott. Tega sem bil seveda vesel, posebej zato, ker se je ekipa napotila dotankati gorivo in bi sam brez navigacije le strahoma nadaljeval vožnjo. Ali sem omenil, da sva imela še enega "potnika" v obliki dvočlanske ekipe Micka Walsha in Georgea Thomasa? Ko smo zapustili Prescott, sem začutil, da Adamov tempo popušča, zato sem ponovno prevzel vodstvo, da bi lahko na vzponu Mingus Mountain vozil v svojem tempu. Počutil sem se odlično in v vročini sem se oddaljil od zasledovalcev. Obvoz proti Flagstaffu mi ni bil preveč všeč, pa sem ga vseeno odpeljal v lepem tempu in začel bolj uživati v hitrem delu proti Navajo Nation in časovni postaji Tuba City. Tu sem se ustavil za nekaj minut, saj je postajalo hladno, bližali smo se namreč višini 2.000m. Oblekel sem rokavčke, kolenčnike, brezrokavnik in dolge rokavice.

Tudi skozi noč sem nadaljeval v odličnem tempu in bil sem dovolj hiter, da še sedmič v osmih poskusih prevozim Monument Valley pred drugo zoro dirke. Plan je bil končati dirko v manj kot 48 urah, torej ni bilo ravno potreba po spanju, kajne? Na enem od RAAM-ov mi je že uspelo prikolesariti do Duranga pred prvm spanjem (leta 2005), torej sem vedel, da je to mogoče. Prejel sem tudi dobro novico, da je drugouvrščeni Bickett že dobro uro za mano. V Mexican Hatu, kjer običajno opravimo prvi spanec, smo prehiteli ob cesti parkiran Strasserjev avtodom, kar je pomenilo, da tudi on vendarle ni zelo daleč pred mano. Vse je bilo v najlepšem redu do Corteza, ko je ponovno pritisnila vročina, skupaj z neprespanostjo, pa je to pomenilo precejšnje znižanje hitrosti. Če bi se to zgodilo na RAAM-u, bi bil seveda prisiljen tu zaspati. Ker pa je bila ciljna črta pravzaprav za vogalom, sem nadaljeval vožnjo. Zdelo se mi je, da bo zadnji vzpon proti Durangu trajal večno, ampak tudi to sem preživel in čakal me je le še spust do cilja, kjer sem lahko proslavil zmago s svojo ekipo. Končali smo v času 48h 33min, kar sicer ni bilo tako hitro kot sem načrtoval pred startom, toda glede na okoliščine, sem lahko z rezultatom več kot zadovoljen. Ekipa je kot vedno opravila odlično delo in zahvaljujem se jim iz srca - moja żenka Irma s Tanjo Ljubičič in Chrisom Ragsdaleom, ki sta se bila pripravljena pridružiti avanturi v res, res kratkem času. Razturate in kadar koli boste želeli ste lahko del moje ekipe.


 
Rezultati:
1. Marko Baloh (Slo) 48h 33mim
2. Adam Bickett (USA) 49h 54min
3. Rob White (USA) 62h 57min

Prebrano 9468 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.