Srebrna medalja na veteranskem svetovnem prvenstvu v Ljubljani!

Ko smo izvedeli, da bo letošnje veteransko svetovno prvenstvo v Ljubljani, je bilo veselje seveda veliko, prav tako plani o naskoku na medaljo. Po objavi datumov vseh ultra dirk pa je postalo jasno, da se na cestno dirko in kronometer ne bom mogel ravno optimalno pripraviti. Eden od glavnih ciljev moje sezone, Dirka okoli Švice (1.009km dolga dirka s 14.000m višincev) se je namreč končala manj kot dva tedna pred prvenstvom.

Tako priprave za svetovno prvenstvo niso bile prav specializirane. Pripravljal sem se pravzaprav na “svoje” ultra-kolesarske dirke, hkrati pa se kot vedno posvečal tudi kronometru, ki je ena izmed mojih ljubezni. S pomočjo power metra Pioneer se je forma pred Tortourom lepo dvigovala in tudi tam mi je šlo super do zadnje desetine dirke, ko so mi energijski nivoji enostavno padli na minimum in tako sem žal izgubil prvo mesto. Časa za žalovanje ni bilo, saj se je bilo treba čimbolj regenerirati pred prvenstvom. S kar nekaj masažami in regeneracijskimi vožnjami z Irmo, so noge počasi dobivale tekmovalno hitrost.

Na kronometru je šlo solidno, s časom 24 minut 29 sekund sem bil zadovoljen, z uvrstitvijo na 12.mesto v moji skupini pa nikakor. Poleg tega občutek nekako ni bil pravi, mislim da se je precej poznala utrujenost s Tortoura.

Foto: ©landrejas @gmail.com


Za cestno dirko tako nisem imel prevelikih želja, razen, da bi odpeljal po svojih najboljših močeh, da bi bila dirka selektivna in da bi pomagal sotekmovalcem iz reprezentance do tako željene medalje. Vedeli smo kdo od nas je najmočnejši v klanec, kateri so dobri sprinterji, sam pa sem dobil vlogo nekakega jokerja, ki poskuša z napadi v manjših skupinah daleč pred ciljem. Skozi Ljubljano sta se na čelo skupine postavila Iztok Kuret in Lucjan Premrn in vlekla s tako hitrostjo, da skokov ni bilo. Za njima smo bili še 2-3 člani slovenske reprezentance in res je bilo lepo videti, da je ekipa složna. Na Brezovici je po nekaj napadih tujcev spredaj ostal le še Izo, ki je sam polovil vse omenjene napade in vlekel skupino vse do vrhniškega klanca. Po dirki sva govorila z zmagovalcem Kanadčanom Brucom in je rekel, da je bilo neverjetno videti ekipo, kako složno deluje in hotel je vedeti, kdo je bil “lokomotiva”, ki je vlekla skupino prvih 30km dirke. Bravo Izo!

Na vrhniški klanec se je spredaj postavil Američan in vlekel dovolj hitro, da nihče ni niti pomislil na napad. Po ravnini proti Logatcu pa sta se na čelo ponovno postavila Izo in Lucjan in proti Godoviču je lepo letelo. Na hupser pred Godovičem, so se v ospredje skupine natrpali tujci in tempo je kar precej padel, zato sem poskusil s prvim napadom. Seveda me je nekaj tujcev držalo, nihče pa ni hotel dati smene, zato smo se ponovno ustavili. Dogovorjeni smo bili, da po klancu navzdol poskusimo z napadom, ker Brelih odlično pozna spust. Nekaj 100m pred začetkom spusta sem zato pobral Boštjana, da ga potegnem na čelo skupine. Ker je bil zraven tudi Lucjan, sem potegnil še prvi del spusta. Pred prvo serpentino je Boštjan padel mimo, za njim pa Lucjan in 4 ali 5 tujcev za njimi pa jaz. Tako je letelo naslednjih nekaj kilometrov, žal razen Lucjana in Boštjana, tujci niso bili ravno razpoloženi za hitrost, ki je potrebna, da se odlepiš od skupine. Ta je bila sicer razpotegnjena, ampak večje prednosti nismo pridobili. Ko se je po Zali skupina začela ustavljati, sem prestavil na najtežji prenos in priletel mimo, potegnil nekaj 100m in dal smeno. Izkazalo se je, da sta mi sledila le Kanadčan in Ukrajinec. Pa sta bila kar prava, saj sem ju s precejšnjo težavo prijel v zavetrju. In tako je bilo naslednjih nekaj kilometrov skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. Skupino smo še videlo v ozadju in treba je bilo gonit do daske.

Prehiteli smo že nekaj manjših skupinic iz mlajših kategorij, pred Cerknim pa prvo večjo, morda 50 člansko skupino. Seveda smo šli takoj mimo in skupina nas je držala, vendar le do prvih metrov vzpona na Kladje. Tu je Bruce (Kanadčan) zastavil precej močan tempo, tako, da je Ukrajinec začel izgubljati priključek. Jaz sem šel sicer mimo njega, vendar sem se držal svojega načrta, da držim v klanec moč okoli 400W (kar lahko preizkušeno zdržim več kot 20 minut). Bruca sem držal na razdalji in ko se je strmina malo zmanjšala sem ga ujel in prehitel ter vlekel naslednjih nekaj kilometrov. Pred vrhom mi je Matic podal dogovorjeni bidon, ujel sem Bruca, ki je prišel na vrh nekaj sekund pred mano in ga pičil navzdol do daske. Razen enega izmed ovinkov, ko mi je malo vzelo zadnjo gumo, sva spust odpeljala odlično, potem pa na najtežji prenos in gas do daske do Gorenje vasi. Tako sva lovila skupino za skupino, nekateri so naju držali nekaj časa, nekateri pa tudi potegnili nekaj metrov. Midva nazaj nisva več gledala ampak samo menjala na čelu in upala, da naju ne bodo ujeli tekmovalci najine skupine. Nekaj je gotovo, skupina zadaj gotovo ni bila tako složna kot midva, saj sva vedela, da naju na cilju oba čakajo medalje, če nama uspe prednost obdržati do konca.

Foto: Agencija Morel / Bont.si


In tako je letelo proti cilju. Pred Škofjo Loko sva ujela večjo skupino okoli 50 zaostalih od mlajših kategorij in ponovno sva jih le prehitela in nadaljevala na čelu skupine. Tako sva jih vlekla nekako do Tacna, ko so se začeli nekateri skoki in za nekaj časa sva obstala sredi skupine. Dokler se po Nemški cesti niso začeli kotrljati s 37km/h, midva sva se samo spogledala in nazaj na čelo in tako naprej po celotni dolžini Dunajske, ko so naju ponovno začeli prehitevali in povečevati hitrost pred ciljem. Tukaj je nastala manjša zmeda, saj se je bilo treba borit za pozicije, kljub temu, da naju je čakal sprint za zlato medaljo. Ker ga nisem videl pred sabo, sem predvideval (pravilno kot mi je povedal kasneje), da je verjetno za mano in se odločil, da priletim v zadnji ovinek, potem pa gas do daske pa kar bo, bo. No, tako je tudi bilo in na 150m do cilja sem bil še spredaj. Žal je tu Bruce priletel mimo s precej višjo hitrostjo in me premagal za celotno dolžino kolesa. Zaslužena zmaga in tudi zaslužena srebrna medalja zame, saj sva se nagarala kot že dolgo ne. Vsekakor trdo prigarana medalja - povprečna moč za celotno dirko je bila neverjetnih 340W.

Statistični podatki s PIONEER Power metra:
Riding Time  3:45:52
Distance  156.40 [km]
Elevation Gain  1212.0 [m]
Avg. Cadence  90.1 [rpm]
Avg. Speed  41.0 [km/h]
Max. Heart Rate  173 [bpm]
Avg. Heart Rate  151 [bpm]
Max. Pedaling Power  980.1 [W]
Avg. Pedaling Power  303.3 [W]
Max. Pedaling Efficiency  75.0 [%]
Avg. Pedaling Efficiency  47.4 [%]
nPower  339.7 [W]

P.S. Tale srebrna medalja ni samo moja, ampak tudi ostalih članov slovenske reprezentance v naši kategoriji, ki smo pokazali tujcem kako se dirka v slogu vsi za enega, eden za vse. Zahvala gre prav vsem članom reprezentance, tukajle bi pa izpostavil Iztok Kuret- Izota, ki je od starta pa do Godoviča vlekel kot lokomotiva (besede mojega nasprotnika v boju za zlato medaljo, ki ni mogel verjeti, da lahko ena veteranska reprezentanca dirka tako složno). Izo je tokrat doživel najlepše v kolesarstvu - užitek, ko se podrediš ekipnemu cilju, nisi obremenjen z lastnim rezultatom in noge laufajo kar same od sebe. Na koncu je pa občutek fenomenalen, popolnoma tak, kot če bi bila medalja tvoja. In tudi je, ta medalja je od celotne SLO reprezentance 45-49 let. Hvala Izo, Lucjan Premrn, Boštjan Brelih, Tomi Iskra, Mitja Hernaus!

Če bi Slovenci na vseh področjih znali takole sodelovati, bi nam bilo precej lepše...

Prebrano 5731 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.