Tortour & PBP 'v kompletu'

Ko se je bližala sezona2015, sem bil pred dilemo kako sodelovati tako na Tortouru kot na PBP 2015. Problem je bil v tem, da je Tortour startal na petek 14.avgusta, PBP pa na nedeljo 16.avgusta, prva dirka je dolga 1.030km, druga 1.230km.

Kot veste, je PBP organiziran samo vsaka štiri leta in vsekakor nisem hotel zamuditi svoje tretje udeležbe na tej legendarni preizkušnji. Po drugi strani pa sem eden redkih, če ne edini, ki je do sedaj prevozilvseh šest Tortourov. Problem bi bil manjši, če bi šel na PBP samo končati. Toda po prvem, ki sem ga dirkal, a bil izločen iz vodilne skupine po treh defektih (čas 46,5h)  in drugem, ki sem ga opravil kot turistično vožnjo s prijatelji (72h), sem bil pripravljen ponovno odpeljati hitro. Iz tega razloga nisem hotel startati v ponedeljek zjutraj (kar bi pomenilo več spanja pred dirko), saj hitri fantje startajo v nedeljo popoldne. Po nekaj tuhtanja in preračunavanja časovnic, sem se odločil, da bo možno odpeljati obe preizkušnji. Zavedal sem se, da bo moja največja ovira do odličnega rezultata, pomanjkanje spanja.

Prijatelji iz Laureus Teama so me prijazno povabili v svojo ekipo za Tortour,tokrat kot 4-članska ekipa. Hvala Dani, Philippe in Luka, da ste me vzeli s sabo na 'vožnjo'! Po četrtkovem popoldanskem prologu, smo startali v petek zjutraj ob 4h, torej smo spali le do 2.45h, pozajtrkovali in čas je bil odpeljati se na start. Kot kolesar A sem imel eno etapo več kot ostaličlani ekipe, skupaj so moje etape (vključnos tremi ekipnimi vožnjami vseh štirih članov) nanesle 399km. Seveda sem jih odpeljal hitro, kot se je pričakovalo od mene. Vožnja bi bilakar užitek, če ne bi bilo dežja in mrzlih noči. Na srečo etape niso bile tako dolge, da bi se podhladili. Ko si končal etapo, si se pač čimprej preoblekel, poskusil pogreti, pojesti kaj in zapreti oči od časa do časa v zasledovalnem vozilu. Končali smo v soboto popoldne okoli 16.30h, za naju z Irmo pa je bil čas pakiranja, na hitro sva pojedla večerjo in se odpravila proti Parizu.

V Pariz sva prispela ob 4h zjutraj, kar je pomenilo tretjo noč z bolj malo spanca pred PBP. S tem podatkom bo morda malo lažje razumeti moje težave na drugo noč dirke. No, verjetno ne bi smel reči dirke, saj je PBP v resnici brevet, kjer naj bi si kolesarji pomagali med sabo, delili breme 'rezanja vetra', na kratko delali naj bi skupaj v skupno dobro – zaključiti preizkušnjo čimhitreje je mogoče. Kdor me pozna, ve da imam rad dirkanje, toda napadanje v skupini na brevetu tudi zame nima nobenega smisla. V skupini nas je bilo le okoli 20 kolesarjev, torej zakaj si ne bi pomagali med sabo in uživali v skupni vožnji. Ne maram se pritoževati in to ni v nobenem slučaju vplivalo na mojo izgubo časa drugo noč vožnje, ampak v danem trenutku se mi je zdelo tako početje neprimerno randonneurstvu.

Na dan dirke je vse potekalo gladko, prav veliko časa za kako napako pa tako ali tako ni bilo. Od prijatelja Mirana sem moral prevzeti kolo, saj je bil tako prijazen da ga je peljal v Francijo in opravil obvezno inšpekcijo kolesa namesto mene. Hvala Miran! Potem je bilo potrebno pripraviti kolo, hrano in napitke za prvi dve etapi, pohiteti na kosilo in srečati ostale slovenske udeležence, s katerimi smo bili dogovorjeni za skupinsko fotografiranje pred startom.

Startal sem v drugem valu ob 16.15h in plan je bil čimprej ujeti hitro skupino prvega vala. Seveda sem računal, da bo v moji skupini še nekaj hitrih fantov z enakim načrtom, ki ne bodo imeli nič proti pomoči pri narekovanju tempa in rezanju zraka na čelu skupine. Vedno se pojavlja vprašanje ali je PBP dirka ali ne? No, uradno to ni dirka ampak brevet. Pa poskušaj to dopovedati nekomu, ki starta v sredini skupine in se poskuša prebiti v prve vrste medtem ko grupa drvi 40+km/h po predmestjih Pariza? No, uspelo mi je kljub vsemu in bližali smo se Atlantiku z res lepo hitrostjo. Tako lepo, da smo prehiteli večino prvega vala v pičlih nekaj urah. Še nekaj hupserjev in ujeli smo tudi najhitrejšo skupino prvega vala. Na prvi kontroli še ni bilo ustavljanja in žigosanja kartončkov, ampak le kontrola čipov ter okrepčilna postaja s sveżimi bidoni in hrano za naslednjih 80km. Seveda je Irma izbrala najboljši kraj, kjer sem le malo zmanjšal hitrost in prejel dva bidona. Tako spotoma, naša povprečna hitrost za prvih 140km s 1000m vzponov je bila skoraj 38km/h. Ni dirka, ane? ;)

'Samo' 70-80 kolesarjev v skupini je pomenilo precej manj prerivanja in kričanja na drugi kontroli, kljub temu smo seveda imeli sprint v in iz kontrole. In tek proti mestu żigosanja kartončkov. Ja, prav ste prebrali - tek. V kolesarskih čevljih z blokeji. Sliko si lahko ustvarite sami...

Prvo noč smo nadaljevali s hitro vožnjo, imeli pa smo tudi nekaj napadov kot na cestnih dirkah. Osebno mislim, da to nikakor ne paše na brevet. Toda kaj lahko storiš? Posebej s polovico Francozov v grupi, ki ne zastopijo besede angleško? Ko si v igri, pač igraš kot igrajo ostali. Torej sam nisem napadal, pokril pa sem par pobegov, ki so se mi zdeli nevarni. Po vsem tem se je skupina še malo razredčila. Še pred koncem prve noči sem začel čutiti teżave z zaspanostjo, precej prekmalu za tako preizkušnjo. To mi je dalo cel dan časa, da razmislim o tem v kako nevarnost zase in za ostale se želim spustiti s kolesarjenjem skozi drugo noč brez spanja?

Ob odhodu s postaje pred Brestom sem bil nekaj minut pozen in v Brestu sem izvedel, da je v tem času eden od fantov napadel medtem, ko sem sam lovil skupino. Odpeljal je odlično in prišel solo vse do cilja. Brez podpore na kontrolnih točkah, torej si je moral sam mešati bidone in kupovati hrano. Odlična vožnja Bjorn!

Drugi dan smo uživali v prelepem sončnem vremenu. To se je še kako prileglo po dveh deževnih PBPjih in deževnem Tortouru dan prej. Po še nekaj nepotrebnih napadih, metanju energije stran in razmišljanju kako mrzla je bila prva noč, sem se odločil za nekaj minut daljši postanek, da se oblečem toplo za prihajajočo noč. Počutil sem se dovolj samozavesten, da lahko vozim sam s podobno hitrim tempom kot skupina. Pa še  veselil sem se prijetne spremembe ob vsem spreminjanju tempa na hitro/počasi/spet hitro. Na moje presenečenje sem po pol ure vožnje pred seboj zagledal rdeče lučke. Ja, nekaj minut kasneje sem bil nazaj v moji skupini. Presenečen? Niti ne. Mi je odleglo? Ne vem, res mi je pasalo voziti s svojim tempom. Seveda je to pokazalo, da so noge še vedno v redu in samozavest mi je vsekakor narasla.

Okoli polnoči so se moji problemi z zaspanostjo vrnili. Na nekaterih spustih je bilo kar že strašljivo, ko sem pri hitrosti 60km/h za nekaj trenutkov zaspal. Seveda sem se držal za skupino, da ne ogrozim še koga drugega. Ampak, to je vendarle brevet, pa tudi če bi bila dirka, katera dirka bi bila lahko več vredna kakor zdravje ali żivljenje? Vprašanje je imelo tokrat zame lahek odgovor - v Mortagne au Perche sem si vzel čas za 1,5 ure spanca. Tokrat sem se od skupine poslovil do cilja, ampak je bilo vredno. Spanec je postavil stvari na svoje mesto in zadnji dve etapi sem ponovno užival v kolesarjenju s svojim tempom. Ob izhodu iz avta je bilo precej mrzlo in cel postanek je trajal dve uri in pet minut. Čakalo me je prijetno jutro s prelepim sončnim vzhodom in užitkarski zadnji kilometri do Pariza. Prehitel sem še enega zaostalega člana prve skupine, ki pa je bil izgleda preveč utrujen da bi sprejel mojo ponudbo in me spremljal (zasledoval) do cilja.

Zadnje kilometre sem užival v soncu in vedenju, da gre moj tretji PBP proti koncu in to z mojim najboljšim časom, vključno z osvežujočim krepčilnim spancem! Res je to eden najlepših izzivov za ultra-kolesarja. Malo sem pogrešal prijateljsko skupno kolesarjenje, kot smo ga imeli v letu 2011. In malo več randonneurskega duha (in manj napadanja) v vodilni skupini. Mogoče se bodo fantje, čeberejo te vrstice, malo zamislili? Kako hitri bi šele bili s pametnejšo vožnjo, sodelovanju vseh pri narekovanju tempa, zmanjšanju tempa v klance za malenkost in hitrejšio vožnjo po ravnem? To je konec koncev brevet in kolesarjenje, tudi kadar je hitro, bi moralo biti užitek. Posebej KADAR je hitro!

 

Prebrano 6927 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.