MARKO ODLIČEN DRUGI NA SILBERREICHER-TROPHY 2001

21.junij 2001

Ne čisto po načrtih, ampak po spletu okoliščin sem se namesto na startu Dirke Po Ameriki znašel na startu 24-urne dirke Silberreiher Trophy 2001. Dirka je potekala v Frauenkirchnu na vzhodu Avstrije, nekaj deset kilometrov naprej od Dunaja, blizu Slovaške in Madžarske meje. Pripravljen sem bil dobro, ampak tale dirka je bila zame precejšnja neznanka. Vedel sem, da sta na startu dva iz svetovne ekstremno-kolesarske elite: Wolfgang Fasching (dvakratni zmagovalec Dirke preko Amerike in dvakratni Svetovni prvak v 24-urnem kronometru) in Herbert Meneweger (lanski podprvak na Svetovnem prvenstvu v 24-urnem kronometru). Odločil sem se, da se bom orientiral po teh dveh, potem pa bo kar bo.

Seveda na taki dirki ne gre brez dobre spremljevalne ekipe. Mojo so sestavljali žena Irma in prijatelja Mitja Bricelj in njegovo dekle Alenka Kreč. In njihova naloga? Skrbeti so morali zame, predvsem za hrano in pijačo. V startno-ciljnem prostoru so me vsak krog (36,5 km) založili s hrano in bidoni. Vsak krog sem dobil najmanj en ali dva bidona pijače (nekaj isotonične, nekaj karbohidratne in nekaj navadne vode) torej sem v 24 urah spil več kot 15 litrov tekočine. Ker sem vedel, da celih 24 ur ne bom preživel le ob energetskih ploščicah (Twinlab IRONMAN), sem jedel tudi sendviče s šunko ali pršutom, pa z marmelado ali Nutelo, Irma pa mi je spekla tudi gratinirane makarone (po lanskem nasvetu Primoža Čerina). Mitja je poskrbel tudi za servis kolesa pred dirko, saj na srečo med samo dirko nisem imel problemov.

Načrt je bil dirko izpeljati s čim manj postanki. Nujen je bil le en postanek, saj sem zvečer moral zamenjati kolo, ker sem imel osvetlitev (luči spredaj in zadaj, odbojna stekla na obeh obročih) na drugem kolesu. Imam namreč odlično luč na akumulator, ki pa se je žal ne da montirati kar med vožnjo. V tem, edinem današnjem postanku, je bil tudi ključ do zmage na dirki (kot sem odkril kasneje).

Dirka
Na startu se nas je zbralo 37 kolesarjev v 24-urni preizkušnji, pa 37 kolesarjev na polovični (12-urni) dirki in še 22 "štafet" (po štirje kolesarji so se izmenjavali vsak krog). Te ekipe so poskrbele za izreden tempo dirke in, kot se je na koncu izkazalo, tudi za izredne rezultate! Ker gre za dirko, kjer je dovoljena vožnja v zavetrju, rezultati ne štejejo za rekord v kronometru, ampak so to posebni rekordi, doseženi na dirkah. Svetovni rekord na takšnih 24-urnih dirkah pa znaša 981,5 km in ni nam dosti manjkalo, da bi ga dosegli!!

Prvi krog smo prevozili v slabih 48 minutah, torej s povprečjem skoraj 46 km/h! Potem se je tempo malo umiril, ampak vseeno je bil najpočasnejši krog v prvi polovici dirke dobrih 57 minut (38,4 km/h). Vlekli so večinoma člani ekip, mi posamezniki pa smo poskušali prihraniti moči v zavetrju. Skupina pa je bila iz kroga v krog manjša. Tako je minilo dobrih 300 kilometrov in počutil sem se res odlično, tako da sva v 10 krogu napadla s svetovnim podprvakom Menewegerjem. Ko sva si privozila nekaj prednosti, je začel vleči z rezervo, kar sem si razlagal s tem, da je do konca vendarle še skoraj 15 ur. Izkazalo pa se je, da njegove izkušnje le nekaj odtehtajo, saj so nas po nekaj kilometrih ujeli trije člani ekip, ki so tako prileteli mimo, da je bilo tudi v zavetrju težko.

Tu se mi je začelo svetlikati, da verjetno z zmago vendarle ne bo nič, saj mi je Herbert (tukaj sva se že tikala) na vprašanje kdaj se bo ustavil in montiral osvetlitev, odgovoril, da to naredi kar med vožnjo. Naša menjava kolesa po končanem 11. krogu (~400 km) je trajala kar nekaj časa, saj je bilo treba zamenjati čip, ki meri kroge in še nekaj malenkosti, priložnost pa sem izkoristil tudi za to, da se malo bolj oblečem za ponoči (rokavčki in brezrokavnik). Kot sem pričakoval, Menewegerja nisem mogel ujeti, tako da sem ostal osamljen med njegovo skupinico in skupinami, ki so zaostajale. Nekaj krogov sem ponoči prevozil sam, potem pa s skupinico, ki me je ujela. Kot da dirka sama po sebi ne bi bila dovolj težka, je pred 4. uro zjutraj začelo še deževati in je deževalo do konca dirke.

V 19. krogu (po malo manj kot 700 prevoženih kilometrih) me je Menewegerjava skupina ujela za 1 krog. Od tu naprej sem vozil z njimi in sem lahko videl, da je Herbert prav "užival" - razen nekaj kilometrov, ko sva bežala skupaj, se je celo dirko vozil v zavetrju… Jaz sem svojo nočno krizno obdobje že pregaral in mi je šlo prav odlično, zadnje ure na kolesu pa mi je pokvaril dež.

Ko sem od ekipe izvedel še, da nimam konkurence za drugo mesto (seveda pa je najprej treba priti do cilja), sem še malo lažje vrtel pedala. Čez ciljno črto sva s Herbertom prevozila z roko v roki. Tudi sam mi je priznal, da mu je moj postanek zvečer močno olajšal delo. Kako bi izgledal šprint dveh kolesarjev po prevoženih skoraj 950 kilometrih si tudi jaz ne predstavljam!?

Še enkrat naj se zahvalim spremljevalni ekipi Irmi, Mitji in Alenki in sponzorjem, ki so mi omogočili sodelovanje na dirki: Gradbeništvo in projektiranje Kranjec iz Sevnice (startnina), Twinlab (športna prehrana), Žolna šport (dres), VEB Company (odlične sprintarice Vittoria, čelada Lazer, luč) in FUJI (kolo).

Na podelitvi priznanj po koncu dirke mi je Herbert podaril svojo knjigo Race Across Amerika (Die Härteste Rennen der Welt), izrazil svoje prepričanje, da sem se tam sposoben dobro uvrstiti in mi zaželel veliko sreče pri zbiranju potrebnih finančnih sredstev. Še en zanimiv podatek: za lanski projekt Dirke preko Amerike je Herbert potreboval kar 800.000 ATS (12,5 milijonov SIT)! Za primerjavo, jaz sem bil letos pripravljen poskusiti s proračunom 5 milijonov SIT, a žal ni bilo interesa med slovenskimi podjetji…

Rezultati

1. Herbert Meneweger 949,5 km 2. Marko Baloh 912,5 km 3. Reinhard Schröder 839,5 km ... 25. Wolfgang Fasching 547,5 km