Sodelovanje na Dirki preko Amerike (Race Across America = RAAM) je moja dolgoletna neuresničena želja. Kot najstnik sem sanjal o uspešni kolesarski karieri. Sanje so se mi začele uresničevati leta 1990 s prvo zmago na cestni dirki za Slovenski pokal v Kobaridu, z napadom od starta in po slabih 100 kilometrih zmagoslavnim prihodom v cilj pred Papežem, Ugrenovičem, Šmercem in ostalimi. Od tu dalje je bila moja kolesarska pot začrtana in tlakovana z napadi in samostojnimi pobegi, mnogimi razočaranji, ko me je skupina ujela v zadnjih kilometrih in redkimi, a nepozabnimi zmagoslavji. Po enem takih uspehov, ko sem prišel v cilj še vedno poln moči, se je trenerju utrnila misel, da bi bila zame idealna dirka Race Across America, ekstremna vzdržljivostna preizkušnja, ki ji ni para v svetu, gre pa za neprekinjeno vožnjo od zahodne do vzhodne obale Združenih držav Amerike v dolžini okoli 5.000 kilometrov.

Ta misel se je zasidrala v meni in, čeprav je v času tekmovalne kariere ni bilo možno uresničiti zaradi obveznosti do kluba in reprezentance, je v teh letih stalno tlela v meni. Zato sem v zadnjih treh letih, kljub redni zaposlitvi, še vzdrževal stike s slovenskimi cestnimi tekmovanji. Moje petnajstletno garanje na kolesu s prevoženimi več kot 400.000 kilometri letno mi bo k cilju (zmagi na Race Across America) pomagalo le, če mi uspe obdržati osnovno hitrostno pripravljenost. Da mi to precej dobro uspeva, sem dokazal julija 2000 na najvišje rangirani slovenski enodnevni dirki (kategorije 1.5 mednarodne kolesarske zveze) Veliki nagradi Krke v Novem mestu. Tu sem, kot v najboljših letih napadel takoj po štartu in se uspešno branil pred lovljenjem glavnine vse do 110. kilometra dirke, s povprečno hitrostjo blizu štirideset kilometrov na uro. Spotoma sem zmagal na vseh gorskih in letečih ciljih. Torej, hitrost v nogah še imam, vzdržljivost pa je bila vedno moja najmočnejša stran tako, da sem prepričan, da se lahko na dirki Race Across America 2001 enakopravno borim za zmago.

Da bi to dokazal samemu sebi in hkrati v svoje sposobnosti kot ˝ekstremnega˝ kolesarja prepričal tudi druge, sem se odločil izboljšati državni rekord v 24-urnem kolesarjenju, ki ga je pred mano držal bivši profesionalec Primož Čerin s 726 kilometri. Preizkus, ki je potekal v Kostanjevici 9. in 10. septembra 2000, je bil v vseh pogledih uspešen, rekord sem izboljšal kar za 27 kilometrov. Moj novi državni rekord v 24-urnem kolesarjenju je 753 kilometrov. S tem rekordom sem dokazal, da sem iz pravega testa za dirko, kot je RAAM. Od organizatorja sem že prejel povabilo za nastop na Race Across America v naslednjih treh letih (2000-2003)!

Seveda dirka ni klasična kolesarska dirka, ampak ekstremen preizkus fizične in psihične vzdržljivosti, ki pomeni velik organizacijski in logistični projekt ter predstavlja precejšen finančni zalogaj, saj organizator poleg startnine, postavlja zahtevo po najmanj tričlanski spremljevalni ekipi (večina najboljših udeležencev v zadnjih letih je imela ekipe 7-10 članov) in spremljevalnem kombiju. Če torej seštejemo stroške letalskih kart, rent-a-car, bencin, kolesarsko opremo in oblačila, športno in redno prehrano in precej visoko štartnino, dobimo tako visok znesek, da projekta nikakor ne morem financirati sam.

Ker je moja motivacija na višini in sem vrhunsko pripravljen, poleg tega pa gre za projekt, ki bo medijsko izredno odmeven, pa naj zmagam ali ne, sem pričakoval, da bo zanimanje sponzorjev veliko. Na žalost temu ni tako in slaba dva meseca pred startom dirke nimam zbranih niti 5% potrebnih sredstev. Za dosedanje priprave in nekaj prepotrebne opreme pa sem iz svojega žepa porabil že trikrat več denarja, kot sem ga zbral od sponzorjev. Moja udeležba na RAAM-u bo tako letos, če se ne zgodi kakšen čudež, ostala le pobožna želja. Prepričan pa sem, da mi bo v prihodnjih letih uspelo uresničiti tudi to željo in ne le prevoziti Ameriko, ampak končati RAAM na stopničkah za zmagovalce!