900km v 24 urah

Pred tremi leti sem končal enega svojih največjih projektov, vsekakor pa tistega, ki ga sam najbolj cenim - 900PLUS. Cilj tega projekta je bil premagati magično mejo in prekolesariti več kot 900km v 24 urah. Tule je moj povzetek tega dneva: 

Uspelo je! Kakšen kamen mi je padel s srca, celo leto smo smelo napovedovali dosežek in presežek 900km v 24 urah in nekateri so to imeli že za samo po sebi umevno, ampak sam sem se zavedal, da je zadeva hudičevo težka, pa četudi ti na dan vse »špila« po planu. Dodaj eno ali dve nenačrtovani komplikaciji in zadeva gre lahko v 24 urah hitro po zlu.

Moje sanje o 24-urnem rekordu segajo že v leto 2000, ko sem postavljal kvalifikacije za RAAM in hkrati uspel podreti slovenski rekord v 24-urni vožnji, ki ga je prej držal Primož Čerin. Uspel sem in s 753km postavil nov mejnik za slovenske kolesarje, hkrati pa sem z občudovanjem razmišljal o zame takrat nedosegljivem dosežku Angleža Wilkinsona, takratnega svetovnega rekorderja z 825km. Pa je Jure leta 2005 postavil svetovni rekord 840km in to se mi je zdelo znanstvena fantastika, Borinijev rekord iz 2007 s 872km mi je itak še vedno uganka (ker človek na more priti na nobeni dirki v prve tri, potem pa postavi tak izvenserijski rekord?). V glavnem, leta 2008 smo se odločili poskusiti, ker sem bil že svetovni rekorder na vseh razdaljah od100 milj do 12 ur, vrhunec rekordov, 24-urni rekord pa mi je še vedno manjkal. In smo šli na hipodrom v Lenart, kjer mi je uspela sanjska vožnja s prevoženimi 890km. Sledila je moja izjava, da nisem tako nor, da bi popravljal lastni rekord, naj ga najprej popravi kdo drug. Kasneje med dolgimi treningi, ko premlevaš vsemogoče, so se pa vedno bolj pojavljala vprašanja, kaj pa če bi spremenili to in ono, pa izboljšali to in ono, ali bi morda le bilo možno nemogoče, to je premagati magično mejo 900km? Plan se je skozi čas izdelal kar sam od sebe, leto 2010 vzeti premor od RAAM-a (saj je finančno skoraj nemogoče speljati tak projekt vsako leto) in se posvetiti pripravam na premikanje mej mogočega – prevoziti 900km v enem dnevu! Zadnjo zimo sem kar nekaj časa posvetil iskanju primernega velodroma, saj je le na takem prizorišču za pričakovati idealne pogoje (najhitrejša podlaga, idealno »vreme«, temperatura, ni vetra). Po nenormalno visokih predračunih za najem nekaterih evropskih velodromov, sem preko sponzorjev Vittoria prišel v stik z velodromom Montichiari, ki je najbližje Sloveniji, hkrati pa so imeli edini ceno, kolikor toliko primerno mojemu proračunu.  

Pa pustimo zgodovino, v četrtek 7. oktobra 2010 smo se z ekipo že bolj proti večeru pojavili pred vrati velodroma. Med letom žal ni bilo niti enkrat časa, da bi si zadevo ogledal in morda malo proizkusil peljati po stezi, na kakršni nisem vozil že 8 let od postavljanja 12-urnega svetovnega rekorda v Češči vasi pri Novem mestu. Nasploh je bil občutek bolj slab, saj zadnji mesec treningi niso ravno potekali po načrtu. Po izjemnem poletju, dobrih rezultatih na dirkah in prvič v življenju pripravah v višinski sobi na Rogli, sem v septembru zaradi izredno slabega vremena izpustil kar nekaj dolgih treningov. Za piko na i mi je moralo zbila še tragična Juretova smrt, ki mi je skoraj vzela voljo do treningov (in do rekorda). Po nekaj dnevih životarjenja sem se vendarle prepričal, da bi bila tudi Juretova želja, da postavim rekord, v katerega je sam verjel še veliko bolj kot jaz sam. To mi je dopovedoval tudi v najinem zadnjem telefonskem razgovoru, le nekaj ur pred nesrečo in po dolgem premišljanju sem se prepričal, da bi pustil na cedilu prijatelja, če bi zadevo odpovedal. Na tiho sem se odločil, da rekord posvetim prav njemu, če bom seveda uspešen.  

V četrtek zvečer mi je vse to rojilo po glavi, ko sem se preoblačil in se pripravljal prvič zapeljati po pisti. Ta je bila še bolj strma kot sem imel v spominu iz Novega mesta in prvih nekaj krogov sem s strahom krožil po »podnu« velodroma, ker si nisem upal zapeljati na strmino. Nato sem nekajkrat zapeljal gor po ravnini in se pred ovinkom raje spustil ponovno na varno. Ko sem prvič le zaokrožil skozi ovinek sem hotel desno nogo kar malo skrajšati, saj sem kljub hitrosti blizu 40km/h imel občutek, da bom z desnim pedalom podrsal po strmini. Pa je le šlo, počasi sem se sprostil in začel krožiti po idealni liniji (po črni črti na dnu velodroma). Noge so bile daleč od tapravih, saj na kolesu zaradi službenih obveznosti nisem sedel že štiri dni. Ampak, počasi so se »ulaufale« in potem sem brez težav krožil s hitrostjo med 36 in 37km/h, ko sem poskusil s hitrostjo okoli 43km/h je bilo kar malo prehitro. Potem sta se na pisti pojavila dva rekreativca, ki sem se ju izognil tako, da sem se vozil 30-40m za njima. Imela sta kar pravi tempo, če sem hotel pa malo pospešiti sem se pač postavil višje na pisto in tako delal daljše kroge. No, preizkusa je bilo po dobri uri konec, saj je bilo že pozno, morali pa smo še večerjati in potem seveda čimprej spat, saj naslednjo noč za (skoraj) nikogar ne bo spanca. Našli smo še bližnjo pizzerijo, kjer smo povečerjali, se pogovorili o še zadnjih podrobnostih rekordne vožnje, nato pa odšli v B&B in kmalu zaspali.  

Noč je bila prekratka, sploh že po nekaj prejšnjih nočeh z bolj malo spanca, ampak takle mamo, vstali smo ob 7h, pozajtrkovali (zadnja »trda« hrana pred koncem vožnje v soboto okoli 13.30h) in se odpravili na velodrom. Ekipa je imela polne roke dela s postavljanjem transparentov, pripravljanjem neposrednega prenosa, jaz pa sem opravil še nekaj intervjujev, fotografiranje, snemanje videa z Jurgenom, se preoblekel, pripravil muziko na i-Podu in ravno prav nervozen komaj čakal na start.  

Točno ob 10h dopoldne v petek 8.10.2010 so me spustili s starta. Ja, točno na Irmin rojstni dan, sem ji rekel, da tako nepozabnega »žura« za rojstni dan najbrž ne bo več imela ;) Vsekakor se zahvaljujem ženki, da mi je prepustila svoj dan... Startal sem zelo hitro, kar je bilo tudi načrtovano, prve dve uri s povprečno hitrostjo 42,5km/h. Plan je bil narediti takoj od začetka nekaj prednosti pred mojo znamko iz 2008, saj sem vedel, da se bom nekajkrat moral ustaviti zaradi male potrebe. Leta 2008 sem povprečno hitrost držal nad 40km/h prve štiri ure, tokrat sem hotel to podaljšati vsaj na 6 ali 7 ur. Uspelo pa mi je celih 9 ur! Torej 9 ur s povprečno hitrostjo 40km/h, posledica tega sta bila tudi dva nova svetovna rekorda, ki ju pred dirko sicer nisem glasno napovedoval, sem pa malce računal nanju – na 200milj in 12h.  

Sliši se lahko, ampak brez kriz tudi v teh prvih 12 urah ni šlo, niso pa bile na zunaj vidne. Že po kakih petih ali šestih urah sem se začel spraševati v kaj sem se spustil, krog je bil ubitačno kratek, imel sem že musklfiber v rokah (!) in na momente sem že razmišljal kaj bo, če prekinem vožnjo. V težkih trenutkih me je reševala misel na Jureta in najin zadnji razgovor, občutek, da bi razočaral prijatelja, ki bedi nad mano pa mi je dala moči za nadaljevanje.   

Če pogledamo s pozitivne plati, je prehranjevanje z Winforcom potekalo kot v najbolj skritih željah, vse je bilo tipi-topi. Denis mi je vsako uro na rolerjih predal bidon Carbo Basic Plus z dvema nalepljenima geloma Ultra Energy Complex in to pri hitrosti 38-39km/h, tu ni bilo prav nobene izgube časa. Postopek: bidon v košarico, ovinek, gela odlepiš dol, ovinek, enega spraviš v žep, drugega odpreš, ga daš v usta, ovinek, odvržeš odpadek in gel stisneš ga v usta, ovinek, odvržeš odpadek, vse to v dveh krogih, vse pri hitrosti nad 38km/h. Čez pol ure naslednji gel, pa čez pol ure ponovno bidon z 2 geloma, in ponoviš vajo. Sem bil kar ponosen nase in ekipo, da smo to tako dobro naštudirali, če povem po pravici sem se še en dan pred startom s skrbjo spraševal, kako bo to potekalo.  

Ponoči me je ekipa spravljala v dobro voljo z raznimi domislicami, izpisanimi na ekranu. Na žalost smo morali poleg postankov za malo potrebo, opraviti tudi enega za veliko potrebo, ki je seveda vzel nekaj več časa in prednost pred prejšnjim rekordom je malce padla. Da ne bi šlo vse kot po maslu je poskrbel še defekt na sprednjem kolesu. En krog sem imel v ovinku nekakšen čuden občutek na kolesu, kot da se nekaj maje pod menoj, naslednji ovinek me je že zaneslo tako, da sem skoraj padel. K sreči je plašč, čeravno napol prazen, obstal na obroču, drugače danes ne bi govorili o rekordih (no ja, samo o dveh, onih »taglavnih« pa ne bi bilo), ker bi se razbil, da bi bilo hudo! S prazno gumo sem se ustavil pri rezervnem kolesu AR1, skočil nanj in se zapeljal naprej, medtem, ko je ekipa mrzlično menjavala prednje kolo na kronometrskem kolesu. Zamenjali so ga hitro in čez nekaj krogov sem bil ponovno na B2-ju, vendar na mojo jezo, brez delujočega števca, kljub temu, da sem izrecno zahteval, da mi kolo zamenjajo nazaj šele, ko bo števec deloval. Bilo je kot bi vozil slep. Že tako je bil to čas, ko sem nekako pričakoval krizo, zdaj je bilo še slabše. Časi so mi nihali od 23,5 sekunde na krog, pa do 27 sekund na krog, ekipa je postajala malce nervozna, jaz pa niti (še) ne, saj sem imel potrebne hitrosti za dosego rekorda stalno v svojem »kompjuterju« (beri glavi) in sem vedel, da se tudi s hitrostjo 35km/h lahko pripeljem do 900km v 24 urah.  

Je pa čas med 15. in 20. uro tisti, v katerem sem pričakoval največjo krizo in nisem niti v sanjah mislil, da bi lahko hitrost nad 37km/h lahko držal celotnih 24 ur, to bi bilo iluzorno pričakovati. Tako sem vztrajal v tempu, ki so ga ta čas noge pač zmogle in na slepo (brez števca), dokler ni prišel čas za ponovno malo potrebo. Takrat sem dobil nazaj prednje kolo z novo zračnico in plaščem in števec je ponovno deloval, moje noge pa tudi! Povprečna hitrost ure se je ponovno povzpela na 37km/h in vsi s(m)o lažje zadihali, saj je bil dosežek 900PLUS spet na popolnoma realen. Prednost pred prejšnjim rekordom sem ponovno povečal na tako vrednost, da sem si lahko 2 uri pred koncem privoščil še zadnji postanek za malo potrebo, potem pa gas do cilja, zadnjih 10 ali 15 minut sem celo ponovno užival v vožnji pri hitrosti malo pod 40km/h.   

Ob odbitju 24. ure sem prevozil dobrih 3615 krogov oz. nekaj več kot 903,75km. Po nekaj krogih pozdravljanja z malo številčnimi, zato pa toliko glasnejšimi navijači, sem se ustavil ob mestu starta/cilja na zasluženi počitek. Dva člana ekipe sta zagrabila podplate (za foot-massage), Joca&Tomaž stegenske mišice in eden vratne mišice in nekaj časa sem ponovno užival ob hkratnemu čestitanju z vseh strani za doseženi rekord. Ker sem imel res veliko prednosti za 1.000-kilometrski rekord, sem se odločil, da nadaljujem s cestnim kolesom AR1, misleč, da bom vozil lažje zaradi precej hudih odrgnin na podlahteh in tudi zaradi udobnejše pozicije na kolesu. Žal se je to po kake pol ure izkazalo za zgrešeno, saj mi pozicija nikakor ni ustrezala (?), nazadnje pa mi je v ovinku še zdrsnila zadnja guma in komaj sem se obdržal na kolesu. Ker sem tako ali tako ponovno potreboval postanek za veliko potrebo, sem se odločil za postanek, ki je trajal kar dolgo in med katerim so mi pripravili spet kronometrsko kolo. S tem sem nadaljeval do konca, še vedno v bolj zmernem tempu nekje med 32 in 34km/h. Največja težava teh zadnjih ur so bile bolečine v rokah in tudi zaspanost, zaradi česar sem se kar precejšnji del vozil izven kronometrske pozicije, torej z rokama na koncu krmila in ne na triatlonskem nastavku. Te zadnje tri ure so se mi vlekle najbolj dolgo, ker je bil glavni dosežek že za mano in se je bilo kar težko motivirati za naprej. Bilo pa bi seveda neumno končati, saj sem imel velikansko prednost pred prejšnjim rekorderjem, kljub dvema dolgima postankoma in bolj ležerni vožnji je ob zaključku prednost pred prejšnjim rekordom znašala več kot 1 uro 40 minut. 

Konec dober, vse dobro, na koncu so bile vse težave pozabljene, šampanjec je bil ohlajen in pripravljen in popili smo ga skupaj z ekipo in z najzvestejšimi navijači, ki so nam stali ob strani, kljub zelo oddaljenemu prizorišču. Hvala še enkrat vsem, ki so si vzeli čas in nas prišli spodbujat, posebna zahvala gre Davidu in Roku, ki sta iz navijačev postala kar člana ekipe in sta res vložila veliko truda. Hvala sodnikom Miri, Sari in Matjažu za odlično opravljeno delo. Ekipa je bila pa itak fenomenalna - Irma, Ana, Borut, Denis, Anders, Jure, Miha, Dušan, Lovro in Jurgen, najlepša hvala za pomoč! Samo upam lahko, da si boste vzeli čas tudi junija 2011, ko nas čaka nov izziv v Ameriki…

 

 

Prebrano 54138 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.