Otvoritev ultra-kolesarske sezone z zmago na 12-urni dirki v Sebringu, Florida

O sodelovanju na dirki Sebring 12/24h Bike Race sem razmišljal že kar nekaj let. Vsi prijatelji, ki so tam dirkali, so imeli o organizaciji same lepe besede. Na žalost je vedno prišlo nekaj vmes, bodisi pomanjkanje časa ali denarja in zato mi še ni uspelo priti do starta. Letošnjo zimo sem pričakoval, da se bom pripravil dovolj dobro, da bi lahko v februarju poskusil popraviti rekord dirke, ki že od leta 2005 znaša točno 500 milj. Odločitev je padla 10. decembra zjutraj, ko sem tudi vplačal avionsko karto za Florido. Pozno popoldne tega istega dne sem v bolečinah sedel na urgenci z izpahnjeno ter zlomljeno levo ramo, natrganimi ligamenti in se spraševal kaj hudiča se je zgodilo na tistem delu spolzke ceste. 

 

Po dveh tednih popolnega počitka (in zaradi bolečin bolj malo spanja), mi je fizioterapevt končno rekel, da seveda lahko pričnem s treningi na trenažerju, če mislim, da je to potrebno. To je bilo to, z levo roko v opornici sem začel najprej s polurnimi, pa z urnimi in do dvournimi treningi, seveda opirajoč se le na desno roko in z levo privezano ob telesu. Skupaj sem nosil opornico dobrih sedem tednov in še kasneje kar nekaj noči, saj so bile drugače bolečine prehude. Po tem, ko sem opornico snel, se je pričela druga “kalvarija” in to je kako z levo roko doseči krmilo kolesa. Po nekaj dneh terapije mi je to le uspelo in počasi sem začel upati, da bi kljub poškodbi lahko odšel na Florido. Karta je bila tako ali tako nevnovčljiva, torej zakaj ne raje oditi na trening na sončno Florido, kot ostati v zimski Sloveniji. O sodelovanju na 24-urni dirki ni bilo niti govora, posebej po tem, ko sem na 24-urnem dobrodelnem kolesarjenju preizkusil kako mi je vsa moč pošla iz nog po dobrih desetih urah vrtenja pedal. Tako sem se odločil za 12-urno dirko, ki bo če ne drugega vsaj odličen trening za nadaljevanje sezone.

Prijatelj Anthony je bil tako prijazen, da me je pobral na letališču v Orlandu in me odpeljal do mojega motela kakih 30km južno od Sebringa. Plan za teden je bil povsem enostaven - naredi čimveč baznega treninga in niti ne pomisli na kakšen počitek pred dirko, saj bom tako ali tako zanič. Tako sem vsakodnevno prekolesaril od 160 do 260km, bilo je nepozabno. Sonce je žgalo, sončna krema je bila obvezni dodatek pred treningom, temperatura pa med 20 in 30 C. Kljub vetru sem užival v prvih dneh in uspel sem se celo namestiti na triatlonski nastavek, čeravno zaradi bolečin nisem mogel vztrajati dolgo. Lepo je bilo!

Po nekaj dnevih so se noge začele upirati v močnem vetru, utripa sploh nisem mogel več dvigniti in plan sem bil prisiljen malce prirediti realnemu stanju in počutju. V sredo sem se pridružil lokalni “rundi” in to je bilo kar fino za mojo moralo. Odločil sem se, da bom skrajšal tudi četrtkovo in petkovo vožnjo in bom morda na ta način sposoben dirkati s hitrimi konkurenti v 12-urni dirki, kjer je dovoljena vožnja v zavetrju. Bilo je kar mučno ne vedoč kaj pričakovati po osmih ali desetih urah, saj je bil moj zadnji daljši trening 5. decembra, ko sem prekolesaril 160km.

Na dan pred dirko je bilo prijetno pokramljati na kratki rundi z drugimi veterani RAAM-a Chrisom, Cassie in Kurtom ter seveda ostalimi kolesarji in njihovimi ekipami. To je res posebna skupina ljudi in zelo me veseli, da se lahko imam za del ultra-kolesarske družine. Po registraciji na dirko je bil čas, da se z Anthonyjem odpraviva v Ramado in poskusiva ujeti nekaj spanca pred vstajanjem ob 4.30h zjutraj. Spal nisem prav dobro, nekaj zaradi še vedno boleče rame, nekaj pa zaradi nervoze pred dirko. Precej čudno za nekoga s trinajstletnimi ultra-kolesarskimi izkušnjami, ane?

Jutro je prišlo kar prehitro in minilo je v mrzličnem pripravljanju dvanajstih bidonov pijače in vseh WinForce gelov, ki jih bom potreboval za 12 ur dirke. Chrisova punca Jenny je bila tako prijazna, da je ponudila svojo podporo s podajanjem bidonov med dirko. Jutro je bilo tako mrzlo, da me je pred startom kar treslo. Nervoza je izginila takoj po poku startne pištole. Ker sem vedel, da ima največji konkurent Kurt navado startati zelo hitro, sem se postavil v prve vrste, da bi bi blizu, ko začne “navijati”. In res je bilo tako, takoj od starta je potegnil na 45+km/h in le nekaj nas ga je držalo v zavetrju. Česar nismo pričakovali, je bil Chrisov napad takoj potem. Nihče ga ni niti poskusil držati v zavetrju, saj je bil sam v nezasledovalni 24-urni dirki in še toliko bolj presenetljiv je bil njegov napad, saj ti fantje običajno začnejo bolj konzervativno.

Kar precej napora smo morali vložiti, da smo CHrisa ujeli nazaj nekaj kilometrov izven Sebringa. V procesu nas je v prvi skupini ostalo samo pet kolesarjev - Brazilec Claudio Clarindo, Kutr, Denis, eno lezikolo in moja malenkost. Razen lezikola smo vsi prispevali k narekovanju tempa, čeprav sva s Kutrom opravila levji delež narekovanja tempa in držala naše povpračje blizu 40km/h pred obratom po dobrih 50miljah dirke. Na povratku je postajal kontra-veter vse močnejši, hitrost je počasi upadala in 24-urna zasledovalna kolesarja sta ostala nekje zadaj na cesti US98. Preden smo se vrnili na dirkalno stezo, mi je Kurt povedal da ima defekt in bo zamenjal kolo. Ker nisem imel nobene želje solirati naslednjih osem ur (prvih 100 milj sva končala v 4h 15min), sem se odločil, da ga počakam. Opravil sem malo potrebo in potem sem se počutil dovolj dobro, da potegnem smeno po celotni dolžini US98 (v kontra veter, seveda). Ko sem hotel dati smeno, je bil za mano samo še lezikol (ki ni hotel ali mogel pomagati pri narekovanju tempa), Kurta pa nikjer v bližini.

Napočil je as za odločitev - ali ponovno čakati Kurta ali nadaljevati sam naslednjih 7,5 ur (ker sem do tu že vedel, da pomoči od lezikola ne morem pričakovati)? Po eni strani sem se bal nadaljevati sam, saj sem vedel, da bom prej ali slej v težavah, po drugi strani pa me je taisti strah zadrževal, da bi čakal na Kurta. Ja, prepričan sem bil, da bom prej ali slej “zatrokiral” in nikakor si nisem želel, da bi bil konkurent močan kot je Kurt v takem trenutku v moji bližini in bi izkoristil mojo slabost. Torej sem nadaljeval s hitrim tempom še nekaj krogov, nato pa je moj tempo začel naglo upadati. Vsak krog se je moj čas podaljšal za pol minute in veter na US98 je ubijal mojo psiho. Senca lezikola je bila še vedno prilepljena na moje zadnje kolo in kljub temu, da sem vedel, da je v drugi kategoriji, me je začela njegova prisotnost rahlo živcirati. Saj vem, da kaj dosti zavetrja ne bi imel, pa bi vseeno bilo lepo, če bi potegnil kako smeno v kontra veter. Človek se mi je po dirki sicer opravičil in zatrdil, da me je držal z zadnjim močmi, pa vseeno...

Dirka se je razvijala naprej in stalno sem prehiteval nove kolesarje, le Kurta ni bilo na spregled. Krog je bil pač malce predolg za prehitevanje za cel krog (skoraj 18km). Ker sem se bal, da me bo ujel nazaj in bi bila dirka tako spet odprta, sem moral dirkati na polno do konca. Na srečo zame se je izkazalo, da nisem bil edini, ki je trpel v kontra-vetru in ko so se moji časi kroga ponovno začeli izboljševati (najdaljši je bil 34min 07sek), se je moja volja občutno izboljšala. Morda pa je jakost vetra nekaj popustila, saj se je moja hitrost proti koncu precej popravila. Ko se mi je hitrost po vrnitvi na dirkališče povečala nazaj na preko 36km/h, sem bil prepričan, da bo zmaga moja. Zadnje tri 6km kroge sem ponovno užival na polno.

Po cilju sem imel mešane občutke glede glede 24-urnih kolesarjev, po eni strani so se mi smilili, ker morajo nadaljevati še naslednjih 12 ur, po drugi pa sem jim bil nevoščljiv, ker bomo lahko kolesarili po prelepi noči in svetila jim bo polna luna. Končna kilometrina je bila zelo spodobna (426km), kar je glede na to kaj sem preživljal zadnja dva meseca zelo presenetljivo. Po drugi strani pa sem za rekordom trase zaostal le za slabih 10km in prepričan sem, da bi to bilo povsem izvedljivo, če bi bil sam bolje pripravljen ali bi imel vsaj še kakega močnega kolesarja za pomoč pri narekovanju tempa. Takle mamo...

Čestitke vsem tekmovalcem, ki so se udeležii dirke in vložili vanjo ves svoj trud ter njihovim ekipam, za vso podporo, ki jo dajejo ultra-kolesarstvu. Posebna zahvala gre pa Marku Andrewsu, ki s svojo ekipo organizira res odlično dirko. Vsekakor bom prišel nazaj in se poskusil tudi na 24-urni različici dirke. Se vidimo naslednje leto!

 

 

Prebrano 5681 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.