Juretu v spomin (1965-2010)

Prijatelji so kot zvezde, ne vidiš jih vedno, a veš, da so, tam nekje, daleč...

Petek 24. september 2010 je bil en podn petek. Dan je imel sicer dve svetli točki – jutranjo kavo s starim prijateljem Fredijem in telefonski klic Jureta Robiča, ki me je v razgovoru skušal motivirati ob mojem podiranju svetovnega rekorda, ki je načrtovan za 8.-9. oktober 2010 ter obljubil svoj prihod in bučno navijanje, hkrati pa sva govorila o njegovih pripravah na MTB dirko v Avstraliji »Crocodile Trophy«. Po dolgem dnevu v službi, teženju na poti iz vrtca/šole in oštevanju doma zakaj ne javimo, da bomo zamudili, sem vedel, da me hudega glavobola lahko reši le kratek (do teme je bilo le še slabi 2 urici) trening. Nabasal sem se s pizzo in se začel preoblačiti, ko je zazvonil telefon. Poklical me je novinar Andrej z novico oz. bolj vprašanjem ali je res, da je Jure umrl. Da skrajšam zgodbo, po moji nejeveri in čudnem dvogovoru, ki ga je zaznala tudi Irma, sem se zadržujoč solze usedel za računalnik in poskusil preveriti novico. Irma me je živčno spraševala kaj je narobe, jaz pa sem šepetal predse, da ne vem in mrzlično iskal novico po internetu. In jo v šoku hitro našel na enem od domačih portalov. Članek o Juretovi smrti me je dokončno sesul in Irmi sem v solzah komaj uspel povedati za kaj gre. Verjetno mi ni treba razlagat, da s treningom ni bilo nič in to ne samo petkov trening, cel vikend sem taval naokoli kot bleda senca samega sebe in se spraševal o smislu vsega.

Ostal sem brez enega najboljših prijateljev, slovensko in svetovno kolesarstvo pa brez enega najvidnejših ambasadorjev našega športa, za naju z Juretom gotovo daleč najlepšega športa na svetu. Ultra-kolesarstvo in RAAM sta ponovno združila najini poti, ki sta se za nekaj časa razšli ob Juretovem odhodu iz tekmovalnega cestnega kolesarstva. RAAM naju je na dirkah sicer postavil na dva nasprotna bregova, hkrati pa naju je povezal močneje, kakor bi naju lahko karkoli drugega v življenju. Najini dvoboji na ultra-kolesarskih dirkah so postali legendarni. Sicer po letu 2003, ko je Jure postal profesionalec malce enostranski, kljub temu pa vedno zanimivi. Jure je bil tisti, ki prestavlja meje možnega, ostali ultra-kolesarji pa smo se trudili dohajati ga. Dokazati, da je s pravilnim treningom in ob redni zaposlitvi možno premagati profesionalca na megalomansko doziranem treningu, je postalo ene vrste obsedenost. Trenutki, kot je nekaj 24-urnih dirk, ki sva jih zmagala z roko v roki ali pa prehitevanje (čeravno le za kratko) na RAAM-u ali LeTour Direct-u, so bili nekaj za kar sem živel, in kar mi je dajalo energijo za naprej in upanje, da je vse mogoče. Tudi premagati nepremagljivega.

Prav vsak kilometer cest po Sloveniji (in tujini), ki sva jih prevozila skupaj me spominja nanj in privablja solze v oči in bolečino v srce. Upam, da bo prišel čas, ko se bom lahko najinih skupnih dogodivščin spominjal z nasmehom, zaenkrat se pa zavedam samo tega, da Jureta ne bo več v vodstvu na dirkah, da bi nam postavljal (večinoma nedosegljiv) cilj, ne bo več njegovega stiska rok in objema po cilju, ne bo več skupnih treningov, obojestranskega vzpodbujanja "Pokaživa temle tamladim, kako se reči streže!", postavljanja novih ciljev. Vse to je umrlo skupaj z njim in izguba je neprecenljiva.

V tako težkem trenutku je težko najti motivacijo za naprej. Ker pa je Jure v moj svetovni rekord verjel celo bolj kot jaz sam, mislim da moram stisniti zobe in odpeljati tole v njegov spomin. Verjamem v to in tolažim se s tem, da bom imel od zdaj naprej novega angela varuha, ki bo bedel nad menoj.

Jure, počivaj v miru in uživaj naprej na nebeških cestah...

Prebrano 8694 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.