Poročilo z dirke Silver State 508 - 2.del

Ekipa je bila kot vedno na nivoju, prehrana WINFORCE po planu, Marlies se je takoj naučila odlično predajati bidone, Irma je fotografirala in objavljala na websiteu in socianih medijih, Pat in Jason pa sta vozila “Tweety avto”. Na tretji časovni postaji Auston je moja prednost znašala že več kot pol ure pred (presenečenje!) Vrano oz Cuddihyjem, ki je prevzel 2. mesto BIckettu. Vzpon iz Austina je bil vroč, temperatura je narasla podnevi do 30 stopinj Celzija. Razmišljal sem o noči in povratku nazaj ter povedal ekipi, dapred tem spustom verjetno morali obleči zimsko jakno. Napoved za ponoči je bila namreč da bo precej mrzlo. Še vedno mi je šlo super, po (zrazgibani) ravnini proti Eureki sem držal hitrost nad 35km/h in razmišljal, kako bi bila ura prednosti precej boljša kot pol ure.

 

Ker se je bližala noč, smo načrtovali hiter postanek v Eureki, da se oblečem za hladno noč. Postanek je bil idealen, potrebovali smo 9 minut, da se vsedem, oblečem nogavčke, galoše, podkapo, reflektivni brezrokavnik, ponovno namažem Assos kremo za zadnjico in dopumpamo gume. Bili smo na poti nazaj na vzhod, prvi od tekmovalcev in končno je bil čas za direktno spremljanje z avtom (do tu je bilo prepovedano). Cardo BK-1 radio veza je začela bolj redno “peti”, saj sta se Irma in Marlies menjali, da me informirata in malce zabavata. Okoli 25 minut po obratu sem srečal Cuddihyja in tako sklepal, da je verjetno prednost že okoli ure. Nekaj minut za njim sta mu blizu skupaj sledila Bickett in Haase. Kolesarje smo srečevali še dolgo v noč, zadnje nekaj pred kontrolno postajo v Austinu. Večina jih je lepo odzdravila, nekaj pa jih je celo zakričalo vzpodbudo za Tweety Birda. Na vrhu vzpona nad Austinom je bil končno čas obleči zimsko jakno in rokavice. Sledil je hiter spust in nato zaviranje skozi mesto, saj ponovno nisem hotel tvegati kazni (bodisi denarne ali časovne na dirki).

Najdaljša časovna postaja od Austina do Fallona je bila težka. Čutil sem, da mi ne gre več tako dobro, se začel pritoževati čez kontra veter (niti ne tako močan, toda dovolj, da sem začel trpeti) in na mestih je bilo ledeno mrzlo. Sicer sem bil dobro oblečen, toda na licih sem čutil kadar se je temperatura spustila blizu ledišču. Ekipa je to tudi potrdila, saj je bila najnižja temperatura, ki jo je pokazal termometer na avtu, 3 stopinje Celzija. Na spustih sem še vedno užival tudi v hitrostih do 75km/h in poskušal ne misliti na možnost,d a bi bila na cesti krave ali celo mustangi. Edina zadeva, ki me je prestrašila, je bila sova, ki je zafrfotala ravno pred mojim obrazom iz bližnjega grma. Prebudila me je bolje, od vsakega kofeina! Preko ceste je steklo tudi nekaj malih zajčkov in mišk, na kar se nisem preveč oziral. Lući Fallona smo zagledali že zelo od daleč, toda potreboval sem celo večnost, da pridem do časovne postaje. Tu nas je sodnik opozoril, naj zamenjamo baterije na prednji luči, ki je počasi pešala. Ker smo tako ali tako planirali kratek postanek za tankanje bencina, sem se lahko malce usedel in počil, medtem ko je Pat menjal mojo prednjo luč, Jason pa tankal bencin. V 5 minutah smo bili naprej na poti.

Dobra novica, ki sem je bil deležen je bila, da je moja prednost pred Cuddihyjem v Austinu znašala že uro in po, slaba pa je bila pomanjkanje moči v mojih nogah. Na ravnini proti Silver Springsu sem koja držal hitrost preko 30km/h, na kratkih vzpončkih, ki bi jih normalno napadel na veliki verižnici, pa sem moral prestavljati na malo verižnico. Marlies me je še naprej vzpodbujala, da mi gre dobro in lepo pedaliram, toda sam se čutil, da sem počasnejši. Kljub temu, pred mano je bil le še vzpon na Gaiger Summit, nato pa uživancija na spustu v Reno. Sonce je ravno vzšlo, tako da je bilo prelepo kolesariti.

Vzpon skozi Virginia City s svojimi deli preko 20% me je pošteno namučil, moral sem celo narediti nekaj svojih serpentin na vzponu, da sem ga naredil malo bolj položnega. Na vrhu sem potreboval nekaj minut, da pridem do sape. Šele v tem momentu sem se zavedel, se je mraz v noči pustil nekaj več posledic na mojih pljučih, kot sem si mislil. Pogoltnil sem dve vrstici Milka čokolade in začel svojih zanjih nekaj kilometrov uživancije. Spust je bil hiter in lahko sem pozabil na vse bolečine v mišicah, vratu, zadnjici in tudi na zaspanost. Uspelo mi je! Končal bom prvo dirko Silver State 508 in to hitro, še vedno sem držal povprečno hitrost 31km/h za celih 817km dirke. Zadnji postanek na dirki smo naredili dober kilometer pred ciljem, da sem slekel zimski dres in se tako malo polepšal za prihod skozi cilj. V teh nekaj trenutkih so me preplavila čustva, cilj ki sem si ga zadal je dosežen. Po desetih letih bom zmagal na dirki 508 in to s postavljenim rekordom dirke. 26 ur 24 minut za 817 kilometrov, povprečna hitrst 31km/h. Niti ne slabo za starega kolesarja, ne? Nauk je, da si le tako star kolikor se starega počutiš. In da, če skrbiš za svojo formo, starost ne pomeni nujno zmanjšanja telesnih sposobnosti.

Najlepša zahvala gre moji izvrstni ekipi z Irmo na čelu, ki je svojo nalogo izpeljala več kot odlično. Brez njih ne bi prišel daleč na tako dolgi in zahtevni dirki. Hvala Irma, Marlies, Patrick in Jason. Bili ste super!

 

Prebrano 6331 krat
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. Podrobnosti na povezavi.

Sprejemam piskotke.